Duna slověnskaa :: Remember, remember, the velvet November


node:	Duna slověnskaa
template:	12
parent:	Словѣньскый ѧзъıкъ
owner:	al-caid
created:	16.09.2020 - 09:35:40
updated:	19.11.2022 - 02:56:41

cwbe coordinatez:
4684483
1495370
2449314
6545355
8784991

ABSOLUT
KYBERIA

permissions
you:	r,
system:	public
net:	yes

Prospero

Начѧло есть врѣмѧ, въ немже въниманïа найтьнчѣйша и точности потрѣбно есть. Се всѣкой
сестрѣ бене-џесеритсцѣй вѣдомо есть. Аще бо оусрьдствꙋеши о жизни Мꙋад'Дибꙋ оучити, прьвѣ
да опознаеши врѣмѧ емꙋ собствьнно: рождень бѣ въ лѣтѣ *нз*-емь Шадаамꙋ цѣсарю-падишаахꙋ
властвꙋющемꙋ, того имене *д*-аго. Такожде да вънимаеши съ тьщанïемь мѣсто собствьнное
житïа его: планитꙋ Аракись. Непрѣльщай сѧ знаемымь о ражденïи его на планитѣ Каладань,
идеже ть бѣ *еı* лѣть прожиль. Аракись, планита такожде Дꙋною нарицаема, всегда хощеть
свѣтомь его быти.

046844830149537002449314065453550878499109019592

съврьшено быстъ мс҃ца ноемврïа *зı* дн҃ь лѣта ·҂акв·

link na dalsie updaty - https://gitlab.uzh.ch/ivan.simko/dune_cs

046844830149537002449314065453550878499108809530

Слана дыма помню, изъ брѣга си тлюща
сѣнь же, иже ищꙋ, чиста вь борища
А на носѣ чаекь ıата гнездють многы
птичей бѣли капкы въ зеленѣ мори
Егда извънь борищ вѣтрь издꙋеть сѧ
сѣны иже сꙋще, потрѧсити всѣ
Чайкы же распрѣстрють крыла свои бѣла
скрѣжꙋщïе небесь вса въспльнила
А азь слышꙋ вѣтрь тьчïю на бреsѣ
вльнь же, и огнь нашь, испаливь трьстïе.

046844830149537002449314065453550878499108786391

Načęlo estь vrěmę, vь nemь že vnimanïa vsa delikatněĭšego točnosti nastroenïĭ potrěbno estь. Se vseĭ sestrě benedžeseritsceĭ vědomoe estь. Ašte bo ustrěmljaeši sę životь Muad'Dibu poznati, vnimavaĭ vь prьvě, da položiši ego vь vremeni emu: poroždenь bě vь lětě *nz*-emь caru-padišaachu Šadaamu vlastvujuštemu, sego imena *d*-ago. Takožde, ustrěmleno vnimavaę, da položiši ego na městě emu: na planitu Arakisь. Neprělьštaĭ sę znaemimь o raždenïi ego na planitě Kaladanь, ideže *ej* lětь proživě. Arakisь, planita takožde Dunoju naricaemaa, vьsegda choštetь světomь ego byti. - 'Pravilo Muad'Dibu' knęgyni Irulanь

Ednu sedmicu prědь kь prěselenïju ugotovęštomu sę domu, vь mętežь že simь podgotovlenïamь prěobrazujuštimь sę, někoa pridetь starica prisětiti materь junoši onogo, Paѵla.
Bě topla noštь. Kupa kamenïa staraa, jako domь rodu Atreĭdь dvadesętь-šestь pokolěnïi služęštaa, vьzdavaaše čuvstvïe chladnopotęštee, eže prědь prěměnoju vrěmeni polučaetь sę.
Prïęta že črěsь vrata postrannaa dolu, vь prěšьstvïi ky kelïĭ Paѵla sušti, pozvolišę toĭ vьnutrě nazrěti na nego, na odrě ego spljuštego.
Sьbudivь že sę junoša, možaaše vь polusvětlě sebespirajuštyę lampy, potemneĭšyę, nizu nadь zemloju vьznašajuštyę, u vratь veličaĭšyę, ednu kračku pri materi svoeę stoęštyę, ženskyę postavy viděti. Starica ona mněaše sę emu sěnomь něcěĭ veštici byti: vlasy toę jako někoa pavučina vьzьglęždajušte, tvary že toę vь tьmině oblěčeny sušte, oči že toę jako biserь blьstjaęšta.
"Něstь li tь tvrьdě malymь dělma lětь svoĭchь?" starica ona popyta. Glasь toę jako baliseta neizladena skrьžьtaaše i režaaše.
Mati že Paѵlu nežnymь si kontrealtomь otvěti: "Atreĭdy rastenïĭmь pozděĭšimь znakomye sutь, Prěpodobnaa."
"Da, da, sice esmь slyšala," iskrьžьta starica ona, "nь emu uže pętnadesętь."
"Tako estь, Prěpodobnaa."
"Sьbudivь sę, slušaetь ny," reče starica ona. "Pakostničę edno drьzko!" Zasměja sę. "Obače drьzkosti rodu knęžeskomu potrěbno estь. I esli tь vь istinu kьvisacь aderachь... ami..."
Vь sěně odra svoego, Paѵlь oči svoja mьněĭšimь prězoromь otvori, dvu ptičosvětlu kruga - oči starici - jako rastuštu, vь oči že emu ględęštu nabljudę.
"Spi dobrě, pakostničę drьzko," glagola starica ona, "kь utrinju bo vsichь silь tebě nuždnychь budetь, egda moĭ gomь džabarь srětiši."
I isčeznu, materь emu vysunuvše, vrata že sь udarenïemь tupimь zatvorivše.
Budьnь sy, Paѵlь ležeše, čudę sę: čьto estь gomь džabarь?
OT vsěgo metęža prěměnajuštichь sichь vrěmenь, starica ona bě vsichь čudiměĭšaa.
Prěpodobnaa.
I činь glagolanïa sь matereĭ emu Eschoĭ - jako by někoju služęštuju byla děvkoju?! Ona, gospožda bene-džeseritskaa, suložnica knęžьskaa i mati naslědniku emu?
Paѵlь mněaše: Estь li gomь džabarь něčto na Arakisě, iže potrěbno estь mně onde prišьdšemu znati?
Povtorěaše strannyę toę dumy: gomь džabarь, kьvisacь aderachь...
Mnogaa bo běachu věšti, ęže iměaše naučiti. Arakisь iměaše na mnoźě različnymь ot Kaladana městomь byti, da mislь Paѵlu novymь znanïemь zavaljaetь. Arakisь - Duna - planita pustinnaa...
THufirь CHavatь, madžisterь asasinomь otca ego, izjasnilь emu estь: CHarkoneni, vraźi sьmrьtnïi emu, na Arakisě osemdesętь lětь živěachu, planitu jako by udělom drьžęšte, da dobyvajutь sь koncesïeju ot KCHNT-y melanži, korenïa gerïatričьskago. Nyně že planitu ostavišę, izměsteni rodomь Atreĭdь sušte, iže eju udělomь cělokupnymь polučavšimь - sice že jako knęsь Leto poběždajuštimь těchь mněaše sę byti. Obače, CHavatь glagolaaše, mněnïe sïe sponu sьkryvaaše opasněĭšuju, bo knęsь ljubimimь pomeždu veličeĭšichь rodь Sьbora zemskago bě.
"Mužь ljubimïĭ revnosti vlastelinь vьzbuždaetь." CHavatь glagolaaše.
Zaspavь, Paѵlu mněaše sę na sьně vь pešteri Arakeĭnscěĭ byti, vь neĭže tichago množestva, okolo nego vь světlě plavomь vьznosisfěrь chodęštichь, ljudeĭ vidě. Pokoĭně bě sьde jako v někomь chramě, slyšimo že tьčïju vody kvapanïa ticha sy. Daže i vь sьně sy, Paѵlь znaaše, jako se vь pamęti emu ostanetь. Vsegda zapomnilь bě sьništь, jaže prědiskazuemy běachu.
Sьnь že isčeznu.
Paѵlь vьzbudi sę vь toplomь odrě svoemь, myslę... myslę. Sïĭ světь dvora kaladanskago, bezь igrь ili prïateleĭ vь vьzrastě emu, proštavanïa pečalnago nezaslužaaše. Doktorь Juech, učitelь emu, naznačilь bě, jako na Arakisě fofreluš-klasovago nedrьžitь sę razdělenïa na stroźě. Planita zakriljavaaše ljudeĭ, na kraju pustinь živuštichь, bezь ęže nadzirajuštego kaĭda ili bašaara: samovilь pustinnychь, Fremeny že naricaemychь, carskymь poljudïemь ešte nikogda neizbroeny.
Arakisь-Duna-pustinnyĭ světь.
Svoę napraženïa čuę, Paѵlь reši da edno upražnenïe povtoritь duševno-tělesnoe, ęže estь ot materi svoeĭ naučilь. Trïe skora vьzdychanïa vьzbudišę otvěty tělesi emu: padь že vь vьznosimo vnimanïe... ustražę sьvěstïe si... razreždę aortь... otteštę ot neustražennychь děĭstvïi sьvěstïju... sьvěstnymь po volïi svoeę sy... obogaštaę krьvь, isplьnïaę že prětęžennychь zonь... ne samymь bo instinktomь polučaetь sę jastïe, bezopastïe že, i svoboda... sьvěstïe živuštego neissęgaetь ni nadь dannogo mignovenïa, niže vь mislь, jako žrьtva emu izmrïaema estь... živuštee razrušaetь, nь netvoritь... udovolstvïa živuštichь ostavljajutь blizь čutelnyę zony, nezasęgajušte zonu vnimanïa... čelověku mrěži ružnyę potrěbno estь, da črěsь neju kosmosь nabljudaetь... sьvěstvïe opręzano izboromь da sdělaetь tvoju mrěžu... zdravïe tělesnoe toku nervь i krьvi poslěduvaetь, vьzprïemljaę klětočnychь nuždь... vsę věšti, klětky že i sьštestvïa neustaleni sutь... ustrěmljaĭ sę, vьnutrě tьčïju ustalenoe iměti...
Eže upražnenïe povtorjaaše sę vь vьznesenomь vnimanïi Paѵlu pače i pače...
Kosnuštomu že žlьtymь světlomь izь okna Paѵlu sьmnuvanïju, čuvstvavь ego črěsь oči zatvorena, otvori ja, slyšę pakь metęžь po dvorě, vidę že tvarь znakomychь stropnychь ukrašenïju kelïi spalněĭ emu.
Vrata kelïi emu otvorišę sę, i mati emu vьlěze, sь vlasi bronzovy na temene stugomь črьnymь sьvęzany, sь licemь kruglymь jako bezь čuvstva suštimь, ględęšta ego tišě očima si zelenyma.
"Ty esi budьnь." glagola. "Eda esi dobrě spalь?"
"Da."
Nabljuę vysokych toę tvarь, Paѵlь napręženïe vь pleču toę zaznamena, egda oděždь emu izь kovčežka izvaždaaše. Sicevo napręženïe by inomu nezrěmymь ostalo, nь ja ego vь stęźi bene-džeseritsceĭ naučila estь - da vnimaetь mьnšěĭšichь věštь. Obvrьnuvši sę, dastь emu jake srědnoformalnoe. Nadь mošnoju grьdnoju jaketa sego stojaše sokolь rudyĭ, iže znamenьmь roda Atreĭdь estь.
"Vь skorě da oblečeši sę," glagola emu mati, "Prepofobnaa mati čakaetь."
"Prividělo mi sę ednoju o neĭ estь," reče Paѵlь, "kьto estь ja?"
"IA běaše učitelka moja vь bene-džeseritsceĭ školě. A nyně, ja estь carskaa pravdomluvęštïa. A Paѵle..." Mněaše sę nerešimoju byti. "Tebě nuždno estь, o sьněchь tvoĭchь toĭ raskazati."
"Az choštu. Eda estь ja povodь onь, počьto my Arakisь polučili esmy?"
"My něsmy polučili Arakisь." Isprašivše edny gašti, Escha ichь složi na vesilcę pri odrě emu.
"Ne ostavi Prěpodobnuju čakati."
"Paѵlь sědna, obchvaštaę kolenь svoĭchь. "Čьto estь gomь džabarь?"
Paky pravilo, eže polučilь estь ot neę emu nerešimosti nezrěměĭ izjavi: prědanïe nervnoe, eže strachomь čuvstvaaše sę byti.
Prěšьdše kelïeju kь oknu, Escha razgrьnu zaslony, ględęšte za ramena reky kь vrьchu Sjubi. "Vь kratcě chošteši o... gomь džabarě znati," glagola.
I uslyšavь že strachь vь glasě toĭ, čuděaše sę tomu.
Escha glagolaaše bezь obraštenïa. "Prěpodobnaa mati vь istьbě utrьnnoĭ čakaetь. Molju tě, vь skorě prïidi."
Na obvitomь sědęšti prestolci, prěpodobnaa Gajusь Elena Mochjamь prichodęštuju mati sь synomь toę ględaše. Okna na obu stranu ot neę kь južnomu zavoju reky ględaachu, kь zelenymь poljamь roda Atreĭdь. Nь Prěpodobnuju materь ględь sïĭ nevьpečętljaaše, svoego vьzrastu jutra togo vь malcě draznęšteĭšago čuvstvovęštu. Se toĭ mežduźvězdnogo putešestvïa, druženïa že sь Gildoju kosmičeskoju i taĭnь toę věštь radi sę mněaše. Obače sьde potrěbnogo Zrějušteĭ sestry bene-džeseritsceĭ nezastupimago suděĭstvïa běaše. Zadlьžena sušte, ni carskaa pravdomluvęštïa nemožaaše sicevychь trěbь izběgati.
Prokletaa Escha! Prěpodobnaa mati myslěaše. Ašte by namь děvicu porodila, jako narędena běaše!
Ostavše tri kraka ot prěstola, Escha kratko pozdravlěnïe lěvoju rukoju po skutě si sьtvori. Paѵlь že vь skorě sebe vь poklonь "egda neznaeši čina drugomu" vьdastь, jako učitelemь tanca svoĭmь naučenь běaše.
Značenïe častьmь poklona togo Prěpodobnoĭ znaemi běachu, i ja vьzglagola: "Prědpazlivь estь i, Escho."
Escha rukoju ramene Paѵlu posęgnu, tisnušte e. Za udarь srьdca, strachь poteče dlanьju eju. Po semь že obvladna sę. "Sice že učaaše sę, Prěpodobnaa."
Česogo boĭtь sę? Paѵlь čuděaše sę.
Starica ona Paѵla vь ednom mignovenïi po estestvě emu prěględa: lice kruglo, jako u Eschy, nь kosti krěpky... vlasy - tьmnočrьni, a vęždy ot děda svoego izь strany materi, egože ljuběĭ neimenovati, i tьnьkyĭ tь, neudobnyĭ nosь; zelenyma že, ravno ględęštoma očama tvarь: jako u starago knęsa, iže umrělь estь.
Se mužь, iže silu doblesti obcěnaaše - daže do sьmrьti, Prěpodobnaa mati pomysli.
"Učenïe edno estь," glagola, "čęstь osnovnaa - drugo. CHoštemь viděti." Stara oči zrenïe tvrьdoe na Eschu metnuste. "Ostavlьši nasь, zaemi sę molboju sьmiravęšteju."
Escha ruku svoju ot ramene Paѵlu issęga.
"Prěpodobnaa, azь..."
"Znaeši, Escho, eže potrěbno sьdělati."
Čudę sę, Paѵlь na materь svoju vьzględnu."
Ispravivše sę, Escha vьzglagola: "Da, razuměetь sę..."
Paѵlь obvrьnu sę paky kь Prěpodobněĭ materi. Poslušanïe i vidima kь starici onoĭ baznь materi emu prědpazlenïa nalagaaše. Obače bljudenïe isšьdšego izь neĭ stracha vь nem gněva razžegaaše.
"Paѵle..." Escha glьbocě vьzduchnu, "ispytanïe, eže nyně prïemleši... se mně važno estь."
"Ispytanïe?" Vьzględnu na neju.
"Ne zaby, jako esi synь knęžeskïĭ." reče Escha. Obrativše sę, sь vejuštimь skutomь izь istьby izide, vrata že zatvorišę sę tupě zadь neju.
Paѵlь starici protivostojaaše, drьžę gněvь si krěpcě. "Eda tako gospožda Escha issilaetь sę? IAko někoa děvka služęšta sušte?"
Usměšenïe kuty starychь toę ustь vьzkrivě. "Gospožda Escha běaše mně děvkoju služęšteju četirьnadesętь lětь, otroče, vь školě." Glavoju zavrьti vь suglasïi. "A na mnoźě dobroju. Obače nyně - ty, idi sьde!"
Narędь onь ego jako bičь udari. Nemogy inače pomysliti, Paѵlь bezь sьznanïa posluša. IA Glasa polzuetь, myslěaše. Žesta že toę vьzprïemavь, u kolenь toĭ izьstavi sę.
"Eda se vidiši?" popyta ego. Izь rucha svoego kovanoju, zelenoju, do petьnadesętь santimetra na straně dlьgoju vьzętь kutïju. Obvrьnuvši neju, pokaza Paѵlu edno otvorenïe vь neĭ - črьnoe i čudno ustrašimoe, izь negože světla nikakogo neizžarěaše.
"Vьdadi desnuju svoeju vь kutïju." glagola ja.
Strachomь obętь sy, Paѵlь chotěaše otstupiti. "Takožde li materь svoju poslušaeši?"
Vьzględnu že toĭ vь oči, světlěĭ.
Mьdlě, čuvstvovę nuždь, nemogy že e spirati, Paѵlь ruku svoju vь kutïju vьdastь. Prьvě čuvstvovaaše studь, jakože črьnь sïa ruku emu obętь, a vь poslědstvïi - kovь tьnьkïĭ, protivь prьstomь emu, bodanïe že, jako by ruka emu spěaše.
Poględь chištьnь tvary starici isplьni. Vьzdvignuvši desnuju svoju ot kutïę, priloži neju blizь grьla Paѵlu. Zrěę i onde někoĭ kovь blьštę, načьna kь nemu sebe obvrьštati.
"Spri!" vьzglasi ja.
Paky Glasa polzęšte! A paky vnimanïe kь licu toĭ obvrьnu.
"Drьžu gomь džabarь pri grьlě tvoemь," glagola. "Gomь džabarь - vragь sь nadvižavęšteju rukoju. Se igla sь kvapceju otrovy na kraě. A, ne! Neottegljaĭ sę, bo počuvstueši otrovu toę."
Paѵlь opyta sę na sucho grьlo prěglьtnuti. Nemožaaše otvrьnuti sę ot lica sego vьzvraštena, ot blьstęštu že oču, ni ot blědychь že ustь, zadь nichь že strěbrьstïi zubi pri glagolanïi toę zrěĭmi stavaachu.
"Potrěbno estь synu knęžьskomu otrovь znati. Mьsky, za otrovu piva. Omasь, za otrovu jastïi. Skoryę, mьdlyę, i eteryę meždu nichь. A se edna novaa za tebe: gomь džabarь. Ubyvaetь tьčïju živuštyę."
Grьdostь že istisnu strachь Paѵlu. "Drьzaeši polagati, syna knęžьska někymь živuštimь naričati?" poiska i.
"Da polagamь, jako čelověkь esi." glagola, "Tvrьdě! Da nemrьdaeši, uprěždaju tę. Stara esmь, nь ruka mi vь skorě iglu sïju vьnesetь, egda běgu imeši sę."
"Kьto ty?" vьzšьpta i. "Kako materь moju prělьsti, da mene samago sь toboju ostavljaetь? Eda ot CHarkonenь esi?"
"OT CHarkonenь? Blagoslovi ny, ne! A nyně, mlьči." Suchïĭ že prьstь grьla emu kusna, i že nesьvěstnago otskočiti želanïa potisnu.
"Dobrě," glagola. "Prošьlь esi prьvymь ispytanïemь. A nyně, se pravilo ostavljajuštego: ašte li ruku izь kutïi izemeši, umrěši. Se pravilo edinymь estь. Ostavlь ruku vьně - proživěeši. Izemь eju - umrěši."
Paѵlь glьbocě vьzduchnu, da treperenïa svoego ukori. "Ašte li vьzglašu, slugy vь mignovenïju prïidutь, a togda ty umrěši."
"Slugy nemogutь proĭti vraty, eže mati tvoja strěžaetь. Pomysli. Mati tvoja uspě, ispytanïimь simь proživěti. Nyně doba tvoja estь. Se estь čьstь za tebe, vь redcě bo sicemь junoši provoždaemь."
Ljubopytïe Paѵlu strachь na upravljaemu měru umali. Istiny bo neotricaemeĭ vь glasě starici uslyša. Ašte mati emu tamo strěžaaše... ašte by se vь istinu ispytanïimь někymь bylo... Nь da si budetь sicěmь ili tacěmь, uže bě rukoĭ onoĭ na grьlě svoemь zalovenь - gomomь džabaromь. I pomina litanïi protivь strachu, eže mati ego bě izь liturgïi bene-džeseritsceę naučila:
"Ne dostoĭtь mi bojati se. Strachь ducha ubivaetь. Strachь estь malaa sьmrьtь, jaže sьkrušenïa cělostna prinašaetь. Postavlju sę prěmo strachu svoemu. Ostavlju ego, črěsь mene proĭti. Mimošьdšemu že oko svoe obvrьnu, da viždu putïa ego. I ničesogo tamožde nebudetь. Tьčïju azь ostanu."
Pokoja že vrьštęštego čuvstvovę, vьzglagola: "Sьdělaĭ si, jako chočeši, starico."
"Starico!" vzglasi ja. "Doblesti imaši, vь istinu. Ami, choštemь viděti, gospodine mlade!" Prikloni se kь nemu, svoego glasa tьkmo kь šьpotu nizlagęšte. "CHošteši bolěznь čuvstvovati vь rucě svoeĭ, jaže vь kutïi. Bolěznь. Nь! Ašte li ruku svoju izь kutïę izьmeši, posęgnu grьlo tvoe gomь džabaromь - sьmrьtь skoruju prinosęšte, jako by tę sěkyroju posěčali. Izьmeši ruku a gomь džabarь vьzętь tę. Razuměeši?"
"Čьto estь vь kutïi?"
"Bolěznь."
Počuvstvovę svrьbь slabь vь rucě svoeĭ, Paѵlь usty krěpcě stisnu. Kako možetь se ispytanïemь byti? čuděaše sę. Svrьbь stana bodanïemь.
Starica reče: "Eda esi slyšalь o živuštichь, eže svoja noźě otkušajutь, da něcěĭ spony ottečajutь? Se kьznь živuštimь priličajušta. Edinь čelověkь vь sponě ostanetь, čakaę, bolězni že trьpěę, sьmrьtь daže pritvarjaę, da ubïetь sponu onu položivšego, sьkrušaę sice napastь dělma roda svoja."
Bodanïe že vь žarь prěminu. "Vьskuju mi se dělaeši?" vьstęza i.
"Da obsuždu, ašte li čelověkь esi. Mlьči."
Žarь vse silnejuštïĭ vь desnici svoeĭ čuvstvovę, Paѵlь sьtisnu druguju ruku vь pęstь. Nabiraeše mьdlenno na silě: žarь kь žaru prilagaęšte, paky... i paky. Nokty emu že vь pęsti ruky volnyę vь dlanь vьpečatlošę. Paѵlь ustrěmi sę, prьsty desnice svoeę napręšti, nь nevьzmogь ęže podvizti.
"To palitь," zašьpta.
"Mlьči!"
"Bolěznь vь ramene emu boděaše, potь že na čelě emu stojaaše. Vsa žila ego molěaše, da ruku svoju izь goręštyę onyę dupiny izьmetь... obače... gomь džabarь tь. Nemrьdę glavoju, ustrěmi sę vьzględnuti na strašnuju sïju iglu, u grьla emu stoęštuju. Čuvstvovę, jako vь skorych vьzdysěchь dychaetь, vьschotě dychanïe svoe umaliti, no nevьzmože.
Bolěznь!
Světь emu isprazni sę, tьčïju ruku vь tuženïi udovlěnuju ostavleę, lice že prastaroe, na nego ględęštee.
Ustny emu toliko issušiste, jako uže vьznemože ichь otdeliti.
Žarь! Žarь!
Mněaše mu sę, jako koža na rucě onoĭ počrьnjavaaše i izvivěaše sę, otpadęšti, kostь že opalenuju ostavlęšti.
I skonči se!
Bolěznь izčeznu, jako někymь kolcemь isključena sušti.
Cělostno ispotenь sy, Paѵlь desnuju treperęštu čuvstvaaše.
"Dovolno," starica ona vьzmьnka. "Kulь vachadь! Nikoa děvica toliko neizdrьžala estь. Eda mi sę chotěaše, da neuspěeši." OTkloni že sę nazadь, vьzęvši gomь džabarь ot grьla emu.
"Izvadi ruku svoju izь kutïę, poględni že na neju, čelověče june."
Borę sę sь treperenïemь bolěznymь, Paѵlь poziraaše vь tьmninu krьmečnuju, vь neĭže ruka emu jako po volě svoeĭ ostavlaaše. Pomęnь bolězni vse dviženïe vьzdražaaše. Razumь že mu glagolaaše, jako chotěaše izь kutïę črьno otь rukyę krupo ostanavše izvlěšti.
"Dělaĭ!" vьzglasi ja.
Abïe izmrьknavь ruku svoju izь kutïę, Paѵlь eju nabljudaaše, učudenь sy. Ni ednago bělega. Ni znamenïa tuženïa onogo na koži. Vьzdvignu ruku sïju, obvrьštaę eju, napręgaę že prьsty.
"Bolěznь ta vь nervochь vьzyvaetь sę," glagola, "Nemožemь bo mnogomoštnychь čelověkь nakrupvati. Nь mnogo estь tacěchь, iže taĭnь kutïi seĭ na mnoźě vьždělajutь." Vьmьknu že eju vь zavoĭ rucha svoego.
"Nь bolěznь sïa -" vьzglagola i.
"Bolěznь," ja posměchnu sę emu. "Edinь čelověkь možetь vьsь nervь vь tělese svoemь ustroĭti."
Paѵla lěvaa ruka bolěaše. Istvorę pęstь, četyri bělezi ot krьve uvidi, ideže nokty vь dlanь sę vьrezošę. Ispusti ruku kь boku svoemu, vьzględaę na staricu onu. "Eda esi takožde i materi moeĭ sьdělala?"
"Eda esi pěsьkь črěsь někoe rešeto cědilь?" popyta ja.
Obminuvaemostь pytanïa onogo udari myslenïe emu, izvaždęšte ducha emu vь sьvěstïe vьzvyšenoe. Pěsьkь črěsь někoe rešeto. Ukloni že glavu vь suglasě.
"My, Bene DŽeseritь, cědimь ljudïe, da naĭdemь čelověkь."
Paѵlь desnuju svoju vьzdvignu, ustrěmljaę bolěznь tuju zapomniti. "I se vsě, eže cědenïe ono prědstavlaetь - bolěznь?"
"Azь tebe vь bolězni nabljudaachь, junošo. Bolěznь toliko osь ispytanïa togo estь. Mati tvoja estь tebe o našichь nabljudanïa načiněchь isskazala. Viždu vь tebe učenïa toĭ běleźi. Rešenïe i nabljudanïe - se estь ispytanïe naše."
Poslyšavь potvrьždenïa vь glasě toĭ, Paѵlь vьzglagola: "Se pravda estь!"
Gledaaše na nego. Čuvstvuetь istinu! Možetь li i Těmь byti? Možetь li vь istinu Těmь byti? Nь abïe vьztrьženïe svoe izgasi: ibo "Naděžda nabljudanïe vьzmьglaetь."
"Ty znaeši, egda ljudïe věrujutь vь toe, eže glagolajutь."
"Da, znaju."
Vь glasě emu pokazvaaše sę lětïe, vь ispytanïachь potvrьždaemoe. Čuęšti ladnosti lětïa onogo, ja glagola: "Možno ty esi kьvisacь aderachь. Sědni kь mně, bratce."
"Prědpočitaju stojati."
"I mati tvoja razь u moĭchь nogь sěděaše."
"Něsmь mati moja."
"Eda nenavidiši ny vь malu, a?" Obvrьnęšti sę kь vratamь, vьzglasi: "Escho!"
Vrata rastvorišę sę, i Escha tamo stojaaše, ględęšti ustrěmleno vь istьbu. Tvrьdostь poględa toę isčeznu kogda Paѵla uvidě. Uspě daže vь malu usmějati sę.
"Escho, eda esi edinoju ostavila, mene nenaviděti?"
"Azь ljublju i nenaviždu tę," Escha reče. "Nenaviždu tę bolězni radi, juže nemogu zabyti. A ljublju tę... radi..."
"Prosto estestvïa radi," starica ona glasomь krotkymь vьzglagola. "Nyně možeši vьlěsti, nь mlьči. Zatvori vratę, vnimavaę, da nikьto ny neprěsěčitь."
Escha vьlěze, zatrovi že vratę, opiraęšti sę grьbomь kь nimь. Synь moĭ živeetь, myslěaše, synь moĭ živeetь i estь... čelověkь. Znaju, jako běaše... nь... i živeetь. Nyně mogu vь žizni prodlьžati. Vrata tvrьdymi, istinnymi že čuvstvaachu sę. Vse vь istьbě neposrědstvennymь i vnimanïę toĭ natiskajuštimь běaše.
Synь moĭ živeetь.
Paѵlь vьzględnu na materь svoju. Isskaza pravdu! CHotěaše izběgati i vь samotě proživenïe onoe promysliti, nь znaaše, jako nemožaaše bezь pozvolěnïa izlěsti. Starica ona vlastь nadь nimь uže iměaše. Pravdu glagolaachu.
Mati emu bě takožde sicevym ispytanïemь prěminala. Toe vьsęko sьvěta strašnogo iměaše... bolěznь ta i strachь tь strašny běachu. Razuměaše sьvětomь strašnymь: prěmo vsěmu ustrěmljajutь sę, tьčïju sebe sama nuždajušte. Paѵlь čuvstvaaše, jako by tacěmь sьvětomь posmradenь bylь. A neznaaše, čьto sьvětь onь běaše.
"Edinoju, junošo," starica glagola, "tebě takožde možetь potrěbno byti, zadь taci vraty čakati. Se truda ne mala trěbuetь."
Paѵlь vьzględnu na ruku, jaže bolěznь toju poznala estь, poslěžde na Prěpodobnuju materь. Zvukь glasa toę razlišavaaše sę ot vsěchь drugychь, iže emu poznatychь suštichь. Slovesa toę prělьstno proĭzglasvaachu sę, někyę ostrosti imějušte. Čuvstvaaše, jako vьsь vьprosь, iže by toju popytalь, možaaše ego izь veštestvenago světa vь něčьto bolěe vьznesti.
"Vьskuju ispytaeši čelověčestva?" popyta i.
"Da tę svobodnymь sdělaju."
"Svobodnymь?"
"Edinoju běachu ljudïe myslenïę svoe vitlomь prědali, nadeždajušte sę, jako se ę chotěaše osvoboditi. Nь vь istinu, sice sutь tьčïju čelověkomь inymь pozvolili, ęže vitly ony porobiti."
" 'Ne sьdělaeši vitlь rozumu čelověku priličajuštego,' " Paѵlь povьtori.
"Pravo, jako izь DŽichada slugь i O.K.-Biblïę," glagola ja, "Nь čьto O.K.-Biblïa nekazuetь, estь: 'Ne sьdělaeši vitlь rozumu čelovečěskomu priličajuštego.' Eda esi něčьto o mentatě služęštomь vamь naučilь sę?"
"Azь esmь ot CHavata učilь sę."
"Velikoe vьsstanïe estь palicu pomoštnuju vьzęlo," reče ja. "Prinudilo estь rozumь čelověčeskyĭ, da sebe razvyvaetь. Školy běachu osnovany byli, da upražnjajutь čelověčeskyę darby."
"Bene-džeseritskyę školy?"
IA glavu vь suglasě ukloni. "Dvě este izь školь sichь drevnychь ostala: Bene DŽeseritь i Gilda kosmičeskaa. Gilda, myslju, tьčïju maѳimatiku upražnjaetь. Bene DŽeseritь služby inoĭ utęgaetь."
"Politiku tvorjutь," glagola i.
"Kulь vachadь!" vьzglagola starica, na Eschu na strosě vьzględnęšti.
"Azь něsmь emu kazala, Prěpodobnaa," Escha reče.
Prěpodobnaa mati paky kь Paѵlu obvrьnu sę. "Ty uspě toe sь zaběležitelnymь malomь porazuměti," glagola ja. "Politiku tvorjutь, věrno. Školu Bene DŽeseritь, jako vь prьvoobrazïi sušte, ljudïe vodišę, iže nuždu prisnobytïę dělь čelověčeskychь viděachu. Razuměachu, jako nemožetь sicevago prisnobytïa iměti, bezь porodь čelověčeskychь otdělenya ot porodь živuštichь - razvěštanïa radi."
Slovesa starici onoĭ naprasno ostrosti svoeę osobenyę pogybošę. Paѵlь bo počuvstvova obidy togo, eže mati emu "instinktь pravdy radi" naričaaše. Ne, Prěpodobnaa nelьžaaše. IA skazanomu javě věruvaaše. Se mněaše sę emu něčesimь glьběĭšimь byti, sь sьvětomь tymь strašnymь sьvęzenymь suštimь.
Reče i: "Nь mati moja kazuetь, jako mnogye vь bene-džeseritskychь školachь roda svoego neznajutь."
"Pričьtenïa rodь sutь u nasь vsegda upazeni," reče ja. "Mati tvoja znaetь, eda izь bene-džeseritskago roda estь, ili izь porody, jaže bystь prïemliva jako sama."
"Togda vьskuju nemožaaše poznati, kьto toĭ roditelemь estь?"
"Něci znajutь... A mnogyę ne. IAko priměrь: ašte li chotěachomь eju sь bližěĭšimь sьrodnymь razvěštevati, da někoa genetičeskago javlenïa usilimь. Mnoźěchь sьvětь radi rabotaemь."
Paѵlь paky protivь pravdě ubidy počue. "Toliko mnogo na ramę svoe vьzimaete," reče i.
Prěpodobnaa mati na nego ględaaše, čudęšti sę: Estь li osuždenïemь, eže vь glasě emu slyšu? "Tęžkago brěmena nesemь," glagola.
Paѵlь čuvstvaaše, jako cělymь izь udara ispytanïemь naloženago bystь. Poględnu eju, jako uže izměriti chotę, glagolaę: "Kažeši, jako esmь sïĭ... kьvisacь aderachь. Čьto se estь? Eda něčьto jako gomь džabarь čelověčeskïĭ?"
"Paѵle," Escha vьzglagola, "Něstь dostoĭno, sice sь-"
"Se sьpravlju, Escho," reče starica ona. "Nyně, junošo, česo znaeši o lěcě pravdomluvštimь?"
"Vьzimaete ego, da vy pomagaetь, pravdy ot lьži različavati," glagola i. "Mati moja estь mi kazala."
"A eda esi uže pravdovьztrьga vidělь?"
Paѵlь glavoju zavrьti. "Ne."
"Lěkь onь opasnymь estь," reče ja, "nь sětu veliku naveždaetь. Vьzemše ego, pravdomluvęštïa možetь mnoźěchь městь pamęti svoeę nabljusti - vь pamęti telesi eę. Toliko mnoźichь putïi možemь viděti... obače tьčïju putïi ženskychь."
Znamencę pečali vь glasě toę začuetь sę. "A estь městь, vь ęže nemožetь nikoa pravdomluvęštïa vьzględnuti. Opiraetь namь sę, zastrašavaetь že ny. Kazuetь sę, jako edinoju někyĭ mužь pridetь, vьnutrešnago očese lěkom onymь nachoždaę. I choštetь tamo ględati, doĭdeže my nevidimь - vь mimošьdšee ženskoe i mužeskoe."
"Eda estь sïĭ vašь kьvisacь aderachь?"
"Da, iže možetь na mnoźěchь městachь ednokupno byti: kьvisacь aderachь tь. Mnoźyę muži lěka onogo opytali sutь... toliko mnoźyę, a bezь dobyti."
"Opytali sutь, neuspěęšte li?"
"O, ne," zavrьti ja glavoju. "Opytavše, umrěšę."

Muad'Diba znati, bezь da vragovь emu nesmirimichь CHarkonenь porazuměti - se estь, jako Istinu viděnïa chotěti, bezь da Lьži znaeši. Se estь, jako Svetla videnïa chotěti, bezь da Tьmninu znaeši. Se prosto něstь vьzmožno. - 'Pravilo Muad'Dibu' knegynïi Irulanь

Krugovatica ta povrьšïe někoa světa vidotvoraaše, vrьtęšti sę podь rukoju debeloju, blěstęšteju prьsteny. Položena bě na stojale bestvarnomь blizu zьdi istьby bezь okьnь, eęže drugyę zьdi sьměsicu mnogocvětnychь svoĭčьcь, knigь prjannychь, rogozь že i bьdynь pokazaachu. Světь izjasnjaaše istьbu izь kandilь zlatychь krugovatychь, visęštichь na poljachь sebespiranïa, eže prenosimi běachu.
Trapeza kruglastaa sь povrьšïemь izь jadeĭtovo-rozova drьvese elačeĭska po srědě istьby onyę stojaaše. Prestoly sebespiraštïe sь tvary jasny okolo neę razměsteni běachu, dva ot nichь někogo nosęšta. Na ednomь ot nichь někyĭ junoša tьmnovlasitь do šestnadesętь lětь věka sěděaše, sь licemь kruglymь i oču unylu sušte. Drugïĭ že muža nosěaše nizka, tьnka, sь licemь vьždenenymь.
Izzadь krugovatici bě posměchь čuti. Izь posměcha že grochotь glasu basovu vьprašti: "Se, Pitere - spona vsěchь veličaĭša čelověka radi vь jstorïi. A knęsь tь pravo vь gubu onyę naglitь sę. Eda něstь se dělo velikoe, eže azь, županь Vladimirь CHarkonenь, tvorju?"
"Vь istinu, o župane," reče mužь onь. Glasь emu pozvę, jako tenorь sladcě gudę.
Ruka debelaa na kruglovaticu pade, vrьtenïa toę spręšti. Nyně, vsi očesa vь istьbě možaachu na povrьšïa nedvižima vьzględnuti, zręšta, jako ja sьbiratelь bogatychь i vlastelinь planitь radi sьdělana bě. CHudožьstvo carskoe bě vь neę vьpečateno. Črьty širiny i dlьžiny izь brьnьj svrьchьtьnьkyę platinnyę sьdělany běachu, krai že poljarnye izь diamantь mlečnobělь.
Ruka debelaa po dělcechь povrьšïa podvignu sę. "Pozyvaju va, da po malu pobljudimь," glasь basovyĭ vьprašti. "Bljudi izь blizu, Pitere; i ty, Faĭdь-Rauѳo mile: sьde, ot stepene šestьdesęta severno do sedmьdesęta južno - nežnye sïe rovy štaplennye. Cvětove že ichь: eda nenapomnitь va karamela sladka? A nigde brunatu ezerь, niže rěkь. A sïa nežnya kraĭšta poljarnaa - toliko mala! Kьto že možetь o městě onomь pochybitь? Sïĭ Arakisь vь istinu edinovidьnь estь! Město edinovidьnoe dělma edinovidnyę pobědy."
Usměšenïe na ustnu Piteru izrazitь sę. "I da pomyslimь, župane: carь-padišachь veruetь, jako planitu ti korennuju knezu dadetь. Koliko bodęšte."
"Se isskazanïe bessmyslьno estь." županь onь vьprašti. "Glagolaeši tacě, da mladago Faĭdь-Rauѳu potьštiši, a něstь potrěbno ego tьštiti."
JUnoša unilolicïĭ na prestolě svoemь pomrьdnu sę, izravnjaę zavoĭ gaštь svoĭch. Ravno že sěděštomu, zadь vraty izzvę někyĭ zvukь diskretьnь.
Vьstanavь ot prěstola si, Piterь kь vratamь prěĭdetь, otvarjaę ę toliko, da možetь tьčïju valca priĭměti mala, sьobštenïa nesuštego. Zatvorivь že vrata, sьobštenïe onoe vь skorě razvi i pročite. Posměšenïe ot nego zazvę. Pročee že vь kratcě poslěžde.
"I?" županь onь popyta.
"Glupьcь tь otveštaetь, župane!"
"Eda Atreĭdь estь ednyę ostavilь vьzmožnosti, egda někyĭ možetь žestь sьtvoriti?" županь popyta. "Ami, česo pišetь?"
"I na mnosě neprivětьnь estь, župane. Naričaetь tę prosto 'CHarkonene' - bezь 'Gospodarju' ili 'Brate mnogouvažaeme', bezь čina, ničesogo."
"Se imę dobroe estь," županь onь vьsšęta sę, glasь emu netrьpěnïa prědavaę. "Nь česo moĭ uvažaemiĭ Lěto kažetь?"
"Kažetь: 'Prědloženïe tvoe neprïemljaetь sę. Množiceju kraty esmь prědatelstva tvoego posrětilь, jako mnosïe znajutь.'"
"A?" županь onь paky opyta.
"Kazuetь: 'CHudožьstvïe mьsty kanly ešte ne mala ljudeĭ dostočudimь vь Carstvïĭ imaetь.' Podpisa se: 'Knęsь Lěto Atreĭdь Arakisskyĭ.'" Piterь že načьnu směeti sę. "Arakisskyĭ! Eda ne! Se počti tvrьdě blagolěpo estь!"
"Mlьči, Pitere," županь onь reče, směcha emu jako někymь kolcemь spręšte. "Eda li kanly kažetь? " popyta i. "Mьsta pokrьvnaa, cha? Slovese stara, krasna, dlьgo že prědavana polzuetь, da razuměemь budetь, jako sego pritęžьno myslitь."
"Znamene mirna sьtvori," vьzglagola Piterь, "Žestь uvaženïa bě isplьnenь."
"Na mnosě glagolaeši, jako ubo mentatomь sušte." županь onь reče, mysly: Potrěbno estь vь skorě sь simь se ukončati. I uže polzy svoeę počti izživě. Županь črěsь istьbu na mentata-ubiĭcu si naziraaše, bljudę sameę zabeležitelnyę črty na lici emu, jaže mnosi vь prьvě na neĭ rassmotraachu: oči, prozorě brunatna vь brunatě, oči bezь ničesogo bělago vьnutrě.
Uchylenïe na lici Piteru vьzrazi sę, podražajušte někoju masku, jaže na oču sïju jako vьzložena bystь. "Nь, župane! Mьsta nikogda krasněĭše ne bystь. Sьde prědloženïa vsěchь chytrěĭša nabljudaemь: da Lěto Kaladanь Duny radi izměnitь - a bezь izbora sušte, ibo samyĭ carь eže poveljaetь. Toliko šutlivo ot tebe!"
Županь onь glasomь studenymь vьzglagola: "Guba ti uběgaetь někako, Pitere."
"Nь azь raduju sę, župane, a tę - revnostь posęgaetь."
"Pitere!"
"Ach, župane! Eda něstь pečalno, jako ty samь nevьzmogь plana onogo delikatnago sьmysliti?"
"Edinoju chošteši udavlenь byti."
"Se bezь sьmnenïi, o župane, okončatelno! Nь vsegda estь vьzmožno milosti sьtvoriti, ach?"
"Ty semuty ili věritь vьzętь, Pitere?"
"Pravda bezь stracha župana desitь," glagola Piterь. Lice emu vь karikaturu prěměni pomračenïa preminu. "Ach! Nь vidiši, župane, jako mentatь poznaju, egda na mene sečьcu vьšleši. Počakaeši, doĭdeže ot mene polьzu polučaeši. Polьzu že ot mene ešte polučavaę, skorěĭšě by ti nizletïe bylo. Se, eže esi na Duně miloĭ naučilь sę - nizletïa netvoriti, eda li?"
Županь tь prodlьžaaše Pitera pozirati
Faĭdь-Rauѳa na prěstolě svoemь pomrьdnu sę. Glupьci tyę! pomysli i. Stryĭ moĭ nemožetь sь mentatom si bezь karmoly govoriti. Eda myslętь, jako druga ne imamь dělati, otsvěnь prïi imь slušati?
"Faĭde," županь onь reče. "Vьchoždęštemu, esmь ti skazalь, da na slušaeši i učiši sę ot naju. Eda ot naju učiši sę?"
"Da, strye." reče i, starostьno glasь uslužnymь dělaę.
"Někogda čudeju sę Piteru," glagola županь onь. "Azь sьtvorjaju bolěznь tьčïju ašte něstь drugь vьzmožnostïi. Nь i... věruju, jako i radosti istinnyę vьzpriemljaetь. Azь samyĭ pristrastïa kь knęsu Lětu milomu čuvstvuju. Doktorь Juechь choštetь vь skorě protivь nemu konati, i se koncemь roda Atreĭdь budetь. Obače Lěto raspoznaetь, kьto že ruku baliïa prědajuštego voditь... znanïe ono že emu strašnymь budetь."
"Togda vьskuju doktoru onomu nepoveliši, prosto kindžalemь, tiše i spěšno, srьdce emu probiti?" popyta Piterь. "Glagolaši o pristrastïĭ, obače -"
"Knęsu tomu potrěbno estь, o mene jako uročište emu prigotovljavšemu znati," županь onь reče. "A drugyi rody velikyi takožde. Znanïe ono ę na kratcě kь pokoju privoditь. Sice bo tvoritь se bolěe města zavoĭ radi. Potrěba mi jasna mnětь sę, ubo mi ja neračitь se."
"Města zavoĭ radi..." Piterь že pomrači se. "Nь oči carju tę uže nabljudajutь, župane. Sь drьznovenïemь ne malymь postupaeši. Edinoju carь edinь ili dva pošletь legeonь Sardjukarь svoĭchь semo, na Gïedi Prьvuju, a se že koncemь županstva roda CHarkonenь budetь."
"A tebe by eže vь istinu poračilo sę, eda ne, Pitere?" reče županь. "Ty by sь radostьju velikoju Sardjukarь ględalь, moĭchь gradovь plěnjuštichь, sïju že krěpostь razvaljajuštichь? Se by tę vь istinu na mnosě vьzraduvalo."
"Eda li estь županu potrěbno se pytati?" šepnu Piterь.
"Dobryĭ by esi bašaarь voĭskь sichь bylь," glagola županь onь. "Tebe toliko krьvь i bolěznь zanimajutь. Vьzmožno estь, jako esmь tebe tvrьdě skoro dělь koristi arakiskyę obvěštalь."
Piterь pętь kračьkь uklonnychь po istьbe postupi, spiraę ravno zadь Faĭdь-Rauѳoju. Vь vьzdusě istьby napręženïe čuvstvovaaše sę, junoša že ona na Pitera pomračeno vьzględnu.
"Da ne si igraeši sь mnoju, župane," reče Piterь. "Obvěšta mi gospoždu Eschu. Ty esi mi eju obvěštalь."
"A počto radi, Pitere?" popyta županь onь. "Bolězni?"
Piterь že na nego zrěaše, ticho ono sice natęgaę.
Faĭdь-Rauѳa prěstola svoego sebespiręštego na stranu podvignu, glagolaę: "Strye, eda li mně potrěbno estь, sьde stati? Esi mi kazalь, jako va-"
"Faĭdь-Rauѳa moĭ milyĭ uže trьpělstvïa gubitь," županь onь reče, vь sěnь kruglovatici onyę preminušte. "Trьpělstvïe, Faĭde." Obvrьnu že sę kь mentatu svoemu. "A česo sь knęsętemь temь, Pavlomь junymь, Pitere moĭ mile?"
"Spona ona ego kь tebě prinesetь, župane," vьzmьnči Piterь.
"Sego něsmь pytalь," glagola županь onь. "Eda pomniši, če ty bě prědpolagalь, jako vlьchva ona bene-džeseritskaa chotěaše knęsu tomu dьšterku roditi. Se prosto pogrěšenïimь malymь bystь, cha?"
"Negrěšaju čęsto, župane," reče Piterь, prьvěnь strachь vь glasě svoemь imušte. "Priznaĭ že: vь istinu čęsto negrěšaju. A samь znaeši, bene-džeseritky po obyčaju svoemu čęstěe dьšterь raždajutь. Carica ta daže tьčïju ženskychь vьzdadetь."
"Strye," vьzglagola Faĭdь-Rauѳa, "esi mi kazalь, jako sьde o nečemь važnemь-"
"Poslyši plemennika moego," županь onь reče. "Ustrěmlaetь sę, županstva moego obvladati, neuspěę obače niže samago obvladati sebe." Županь onь zadь krugovaticeju sebe pomrьdnu, jako sěnomь meždu sěnь sy. "Dobrě, Faĭdь-Rauѳa CHarkonenь, izviknuchь tebe sь nadeždoju, da mudrosti ne mnosěe naučiši. Eda li mentata naša dobra nabljudaaše? Ty chotěaše izь besedy seę něčesogo naučiti."
"Nь, strye-"
"Sïĭ Piterь jako mentatь sělo spěšnyĭ estь, eda li nemysliši, Faĭde?"
"Da, obače-"
"Točno: spěšnyĭ, da, obače! Obače sělo na mnosě korenïa vьzimaetь. IAko někoa kolačeta ę jadetь. Nabljudi oči emu: jako u někoa izь rabotnikь arakeĭnskychь sušta. Spěšьnь estь, da, nь takožde čuvstvitelьnь i na legcě jarosti podlagaemь. Spěšьnь, nь mogy grěšati vinu."
Piterь že vьzglagola glasomь dlьbokymь, unilymь: "Eda esi mene pozvalь, da spěšnostь moju osuždenïemь uchudiši?"
"Da spěšnostь tvoju uchuždu? Ty mene lepěe znaeši, Pitere. Tьčïju ištu, da plemennikь moĭ granь edna mentata poznaetь."
"Eda li uže podsьstavlenïa moego podgotvjaeši?" poĭšte že Piterь.
"Podsьstavlenïa? Vьskuju, Pitere? Kьde mogu druga mentata sь chytrostьju tvoeju, drьznovenïemь že naĭti?"
"Ideže esi mene našьlь, župane?"
"Sice ubo možetь byti potrěbno sьtvoriti," pogudi županь onь. "Nejaviši mi sę na poslědno sělo stanovьnь. A korenïe, ęže potrěbueši...!"
"Eda li raskoši moi sělo dragy sutь? Eda li ę poricaeši?"
"Pitere mile, raskoši ti tę kь mně privrьzajutь. Vьskuju mi estь se potrebno poricati? Tьčïju ištu, da tę plemennikь moĭ nabljudaetь."
"Se budetь potomь prědstavlenïe moe," reče Piterь. "Da sę vьzigraju? Da prědstavlju spešnostïi svoę različněĭšïę gospodinu zabeležimu Faĭdь-Rau-"
"Da, tako estь," reče županь onь. "Ty na prědstavlenïe tvoriši. A nyně, mlьči." Vьzględnu na Faĭdь-Rauѳu, ustьnu emu vnimavaę plьnu i prědstavnu, iže znakomь genetičnymь CHarkonenomь estь, nyně ot obvěselenïa po malu osklablenu. "Se estь mentatь, Faĭde. Učitь sę i uslovjaetь sę, da děla oprědělena isvrьšaetь. Da ne ti obače ottečetь istina ta, jako se vь telese čelověčescěmь sьloženo estь. Sice že nedugь težkyĭ estь. Daže něgda mislju, eda li prědteči sь vitly myslęšty prava ne iměachu."
"Sьravnęšte ę sь mnoju, jaže igračky prosty běachu," pomrači sę Piterь. "Ty samь že, župane, by esi vitly ony prěborilь."
"Vьzmožno estь," reče županь onь. "Nь, da..." Izduchnu dlьbocě, otrygaę. "Nyně, Pitere, načrьtni plemenniku moemu čęsti izrazimy rata našego sь rodomь Atreĭdь. Pospěši nama jako edinь mentatь, molju tę."
"Župane, esmь tę opomenilь, da nevьzdavaeši znanïa sego někomu toliko mladu. Nabljudaechь, jako-"
"Azь choštu se rešiti," vьzglagola županь onь. "Naręždamь tę, mentate. Prědstavi ednu ot spěšnostïi svoĭchь različněĭšichь."
"Da budetь volja tvoja," reče Piterь. Sьravni sę, dostoĭnstva vьzraždaę, jako by se paky někoa maska byla, nь nyně telese mu vse pokryęšta. "Poslě několika dnïi zakonnychь, vьsь dvorь knęsu Lětu vь svězdolětь Gildy kosmičeskyę dělma Arakisa nastupitь. Gilda že ę vь Arakeĭně gradě izložitь, a ne vь Karѳasě, gradě našěmь. Mentatь knęsu tomu, Ѳufirь CHavatь, choštetь sьmatrati Arakeĭnь po pravdě jako lepěe obranimь."
"Slušaĭ sьumnivě, Faĭde," glagola županь onь. "Nabljudaĭ sьvěty vь sьvětěchь vь sьvětěchь."
Uklonjaę glavu vь suglasě, Faĭdь-Rauѳa pomysli: Se mi bolěe račitь sę. Konečno, čudovište staroe mę vь taĭny svoę vьpuskaetь, jako chotěaše vь istinu mene naslědnikomь svoĭmь sьdělati.
"Estь i drugychь vьzmožnostïi," glagola Piterь. "Prědpolagaju, jako rodь Atreĭdь na Arakisь poĭdetь. Obače vьzmožnostь, jako knęsь Lěto Gildu naelь estь, da ego vь mesto bezopastnoe prěnesetь, vьnь Sѵstemy. Vь položenïĭ podobně, i drugy rody bezzakonny stanaachu, atomnychь oružïi i štitь vьzęvše rodovych, utěkavše že vьnь Carstvïa."
"Knęsь tь tvrьdě grьdьlivь, da by tako sьtvorilь," reče županь onь.
"Se estь vьzmožnostь," reče Piterь. "Vь koncě obače, poslědstvïe nasь radi nelišitь sę."
"A, lišitь sę sělo!" vьzgrochoti županь onь. "Ištu, da tь mrьtьvь estь, pokolenïe že emu da sьkončitь sę."
"Se estь sělo prědpolagaemo," reče Piterь. "Egda edinь rodь choštetь vь bezzakonïe prěĭti, prigotovaetь sę konanïemь izvěstnymь. Mněaše mi sę, jako knęsь tь ničeso netvoritь podobno."
"Togda," vьzduchnu županь onь. "CHaĭdě."
"Vь Arakeĭně," glagola Piterь, "knęsь tь vьselitь sę sь rodomь svoĭmь vь polatě, jaže domovь vladyky i gospoždi Fanringovь běaše."
"Posla prěkupcomь," zasměe sę županь onь.
"Posla že komu?" popyta Faĭdь-Rauѳa.
"Otьcь tvoĭ šutitь," glagola Piterь. "Naričaetь vladyku Fanringa poslomь prěkupcomь, zanimanïi načrьtaę carscěchь vь dělachь prěkupničestva na Arakisě."
Faĭdь-Rauѳa poględa nedorazumęšta kь stryju svoemu obvrnu. "Počьto radi?"
"Nebudi skotьnь, Faĭde," županь onь vьzglagola. "Doĭdeže Gilda izvьnь vlasti carscěĭ stoĭtь, kako se možetь inače byti? Kako by zvědy i ubïĭci naręždali sę?"
Ustny Faĭdь-Rauѳě sьtvorista ticha "Ach-cha-a-a."
"Prigotvichomь někychь uskokь vь polatě onoĭ," reče Piterь. "Sьtvoritь sę opytь, života naslědniku Atreĭdь vьzęti - opytь, iže možetь uspěti."
"Pitere," vьzgrochoti županь onь, "ty prědpoloži, če-"
"Prědpolagaju, če neštastïa sьlučajutь sę," glagola Piterь. "Opytu že onomu dostoĭtь javiti sę pravymь."
"Ach, nь junoša onь telese toliko mlada i sladka imatь," glagola županь onь. "Da, i možetь daže opastněĭšimь otca svoego stanuti... sь těmь, jako vlьchva ta mati ego naučila estь. Ženište ono proklęto! Nь, dobrě, molju tę da prodlьžiši, Pitere."
"CHavatь vьzvěšti, če esmy emu čeloveka naša vьsadili," glagola Piterь. "Doktorь Juechь po estestvïju podozrimь budetь, vь istinu konatelь našь sy. Nь issledvaęštemu CHavatu pokažetь sę, jako balïĭ našь na školě Sukovoĭ sьvrьšilь estь, uręždanïa carskago polučavь - javě bezopastьnь daže dělma samago carïa sy. Uręždanïe carskoe uvaženïe poddrьžaetь veličěĭšee. Prědpolagaetь sę, če ureždanïa vsechь višněĭša ne sutь bezь ubitïa izrušimi. Obače, jako edinoju někьto nabljuda, paku istinnuju imušte možeši daže planitoju dvignuti. My že esmy paku našli, jaže balïemь onymь podvignu."
"Kako?" popyta Faĭdь-Rauѳa. Mněaše mu sę sělo privlěštaęštimь vьprošenïe onoe. Vьsěkyĭ bo znaaše, jako uręždanïe carskoe nepodvratimo estь!
"Inogda," reče županь onь. "Prodlьži, Pitere."
"Vьměsto Juecha," glagola Piterь, "lica podozrima vsěchь privleštaęštego vь obzorь CHavatu vьzložimь. Drьznovenïe že lica onogo podozrima choštetь vnimanïe CHavatu kь toĭ ustrěmljati."
"Toĭ?" popyta Faĭdь-Rauѳa.
"Gospožda Escha samaa," reče županь onь.
"Eda něstь se blagolěpo?" pyta Piterь. "Mysli CHavatu budutь vьzmožnosteju sïeju toliko isplьneni, jako nechoštętь bolee spěšno mentatstvuvati. Vьzmožno daže estь, jako onь choštetь eju ubiti." Pomrači že sę i. "Nь nemyslju, jako by onь posměelь tako sьtvoriti."
"Neĭšteši da posměetь, eda ne?" popyta županь onь.
"Nerazvlěštaĭ mę," reče Piterь. "Zaętomu že sь gospoždoju Eschoju CHavatu, vьnimanïe emu kramoly vь někychь graděchь oplьčenychь i drugy děĭstvïa otklonimь. Sïe budutь nizlagany. Knęsь tь imatь věrovati, če bezopastva polučaetь. A egda vrěmę dozrěetь, JUechu davьši znamenïe, naĭdemь sь siloju glavnoju...ach..."
"CHaĭdě, raskaži emu vse," reče županь onь.
"CHoštemь nachoždati dvama legeonama okrěpleny Sardjukarь, vь okroechь charkonenscěchь prěmenenïchь."
"Sardjukarь!" izduchnu Faĭdь-Rauѳa. Mysli emu ustrěmišę sę kь simь voĭskamь carskamь vseustrašavęštimь, ubiĭcemь bezmilostnymь, voĭnamь revnivymь caru-padišaachu.
"Se vidiši, Faĭde, koliko na tebe vьspьvaju," reče županь onь. "Ni slovese ednago o tomь ne imatь drugago veličěĭšago roda dostignuti, inače možetь Sьborь zemskyĭ protivь dvoru carskomu sьediniti sę, beznarędïe vьzraždaę."
"Vsego važněĭše estь," glagola Piterь, "ibo rodь CHarkonenь děla smradna cara radi tvoritь, i estь udobu veliku polučilь. Udobu že opastnu, nь rodu našemu eju sь vnimanïemь upražnjajuštemu, veličěĭša bogatstva vsěchь drusěchь rodь prinesetь."
"Ne možeši si prědstaviti, koliko bogatstva vključeno estь, Faĭde," reče županь onь. "Ni vь snochь divočěĭšichь. Vь prьvě, upravitelstvïa neotricaema vь KCHNT-ě."
Faĭdь-Rauѳa pokloni glavu vь suglasě. Sice že běaše bogatstva radi. KCHNT-ь ključь kь bogatstvu sušte, vьsь rodь boljarskyĭ si izь skrivalištь sьputstva onogo izlivaaše, eže možaaše, upravitelstvïi polzę. Sïe upravitelstvïa vь KCHNT-ě prědstavljaachu vlastь istinnuju vь Carstvě suštu, kupno sь glasy Sьborě zemscěmь postupęštu, sice bo carïa sь posobniky emu zatęgotivšu.
"Knęsь Lěto," glagola Piterь, "možetь ottečenïa iskusiti kь pakostnikamь onymь nověĭšimь Fremenamь, eže na kraě pustiny sutь. Ili i možetь čeljadь svoju vь tožde bezopastvo zrěĭmoe poslati. Putïe onoe obače ednymь izь dělatelnikь Veličěĭstva carskago zagraždeno estь - sьmotritelemь světa onogo. Vьzmožno estь, jako pomniši ego - Kѵnь."
"Faĭdь pomnitь ego," reče županь onь. "Dovrьši se."
"Nepěniši na mnosě prěkrasno, župane," glagola Piterь.
"Dovrьši se, naręždaju tę!" vьzgrochoti županь onь.
Piterь že rameni pokrьči. "Ašte li sьvěty isplьnitь sę," glagola i, "rodь CHarkonenь uděla čęstьčna do ednago lěta zakonna polučitь. Stryĭ tvoĭ ustroĭnikomь uděla onogo budetь, dělatelnika svoego na Arakisě upravljajuštego imušte."
"Bolěe polzy," reče Faĭdь-Rauѳa.
"Vь istinu," glagola županь onь. A myslěaše: Se prosto estь pravedno. My esmy Arakisь ukrotili... otsvěnь němnosěchь Fremenь, vь kraěchь pustinnychь ukryvajuštichь sę... někychь že prěkupьcь že krotkychь, eže sь planitoju vęzany sutь počti jako rabotnici domašnyi.
"Drugyi že rody poznajutь, jako županь tь estь Atreĭdь izgladil," glagola Piterь. "CHoštętь znati."
"Budutь znati," vьzduchnu županь onь.
"Vsego utěšitelněĭše estь," glagola Piterь, "jako knęsь tь choštetь takožde znati. I uže znaetь. I uže sponu tu čuvstvuetь."
"Vь istinu knęsь tь znaetь," glagola županь onь, vь glasě znamenca pečali imušte. "Ne možetь ničeso sьtvoriti, otsvěnь da znaetь... těmь se bolěe pečalno estь."
Županь onь že izzadь krugovaticę Arakisa onyę podvignu sę. Ischodivь izь sěnь, tvarь emu razměrь poluči: velicě i nesьměrno debelь. Někyę že kruglosti podь ruchomь emu tьmnymь otkryvaachu, jako vьsь tukь onь sebespiraštimь orudïemь vь męsě emu poddrьžvanь estь. Možaaše daže četyrechь setь litrь zakonnychь tęžiti, nь nosaaše ne bolěe sta.
"Gladenь esmь," vьzgrochoti žуpanь onь, ustna svoja prědstavna rukoju oprьstennoju potrěvь, ględę nizь na Faĭdь-Rauѳu očama tуkomь obrastenama. "Narędi da jastïa prinesutь, mile moĭ. Pojademь prědь spanïemь."

Sice ubo Alïa Nožonositelica glagolaetь: "Prěpodobnoĭ materi dostoĭtь, da prělestь bludnici sь veličestvïemь bogyni devstvennoĭ sьvkuplaetь, drьžęšti kačestvïi sichь vь napręženïĭ, doĭdeže silь mladosti imatь. Ibo egda sila ona isčeznutь, ta istočnikь naĭdetь spešnosti vь srěde onomь, iže napręženïemь onymь drьžano běaše."
- izь knigy "Muad'Dibь: Prikazy o čelędi" knęgyni Irulanь

"Nь, Escho, čьto kažeši o sebě?" popyta Prěpodobnaa mati.
Slьncu vь časь večerьnь dnja ispytanïa Paѵlu zapadęštu, dvě tě ženě vь istьbě rannoĭ polaty kaladanskyę sěděašete, Paѵlь že vь komorě molenïa priležęšteĭ i ot zvukь utlьmenoĭ čakaaše.
Escha prědь oknomь južnymь stojaaše, ględęšti, nь nevidęšti cvětь večernychь, nadь lukoju i rěkoju potьmnevęštichь sę. Pytanïe Prěpodobnoĭ slušaaše, nь neuslyša.
Edinoju bylo ešte ednago takago ispytanïa - toliko lětь nazadь! Edna devoĭka slabaa sь vlasy medeny, tělo bito vetry junosti imušti, vьšьdь vь istьbu Prěpodobnoĭ materi Gaja Eleny Mochïamy, igumeny starěĭšee školy bene-džeseritscee na Vlasě *th*. Escha na desnicu svoju vьzględnu, napręžešti prьsty, vьzpomenęšti že bolězni toę, stracha že, i jarosti.
"Bednyĭ Paѵlь," vьzšьpnu ta.
"Azь tę pytachь nečeso, Escho!" Glasь starici bě kusimь, vьzištuštimь.
"Čьto? Achь..." Escha vьnimanïe svoe ot prědšьdšego otvrati, ględęšti kь Prěpodobnoĭ materi, sěděšteĭ meždu oknama zapadnyma chrьbtomь kь zdi kamennoĭ. "Česo chošteši ot mene slušati?"
"Česo choštu ot tebe slušati? Česo choštu azь ot tebe slušati?" glasь staryĭ upriličavanïemь žestocěmь zvučaaše.
"Prosto ednago syna porodichь!" vьzplanu Escha, znaęšti, jako vь jadь umyšleno natiskana estь.
"Narędena bystь, da Atreĭdomь tьčïju dьšterь rodiši."
"Tь tomu tolika značenïa prilagaaše," moljaaše Escha.
"A ty grьdelivo myslěaše, jako možeši kvisaca chaderacha sьdělati!"
Escha svoju bradu vьzdvignu. "Čuvstvachь, яko vьzmožnostь sьštestvуetь."
"Tьčïju o želanïĭ knęsovomь myslěaše" glagola starica ona. "A želanïa emu sьde ničeso neznačjutь. Dьšti Atreĭdь možaaše nevěstoju nasledniku CHarkonenь stanuti, razděla onogo vьsplьnęšti. A ty esi se beznaděždno zatrudnila. Nyně možemь oběchь plemenь zagubiti."
"Ty něstь negrěšima," reče Escha, poględa ustrěmnago očïju staraju otbranjašti.
Nь nyně, starica ona zamunka: "Čьto sьtvori sę, sьtvoreno estь."
"Esmь sę zaklela, da rešenïa svoego radi nikogda nepokaju sę." glagola Escha.
"Vь istinu blagorodno," posměe sę toĭ Prěpodobnaa mati. "Nikogda nipokaeši sę! CHoštemь viděti, egda uběgaeši, mьzdu dělma glavy tvoeę imušti, vьsь že rukь protivь života tvoego i synu tvoĭmu nasęgęšte."
Escha vьzblednu. "Eda drugoe něstь vьzmožno?"
"Druga vьzmožnostь? Eda potrěbno estь sestrě bene-džeseritsceĭ eže pytati?"
"Tьčïju ištu pytati, česo spešnostmi svoimi vysšimi vь prichodęštemь vidiši."
"Vь prichodęštemь viždu, eže esmь vь prěšьdšemь viděla. Znaeši dobrě dělь našichь, Escho. Plemę o sьmrьtnosti svoeĭ znaetь, boĭtь že sę zastavlenïa nasledničestva svoego. Se vь krьvi estь - želanïe veštь genetičnychь bessьvětno měšati. Carstvo to, KCHNT-ь, vsïe že rodi veličěĭšee, vse tože tьčïju tręsky vь tečenïĭ potopy sutь."
"KCHNT-ь," vьzmunknu Escha. "Prědpolagaju, če sutь uže rešili, kako choštetь koristь arakiskuju razděliti."
"Čьto estь KCHNT-ь otsvěnь poryvь vrěmeni našego," reče starica ona. "Carь tь sь prïjately svoimi pętь-desętь cělo šestь-desętь i pętь stotychь častïi glasь upravljajuštichь vь KCHNT-ě naręždajutь. Razuměetь sę, ašte čuvstvuetь polzu, togda i drugye choštetь polzu čuvstvovati, i sila ego ešte porastetь. Se rędь pověstnïĭ, devoĭko."
"Tьčïju se mi nyně potrěbno estь," glagola Escha. "Pověsti učiti."
"Da ne skomraeši, devoĭko! Znaeši ravno mene o silachь, ęže ny obstojajutь. Mirь našь trïe pola imatь: dvorь carskyĭ, protivostojaę sьjuzu rodь veličěĭšichь Sьbora zemleĭ, a meždu tama Gilda, sь monopolomь onymь proklętymь dělma putuvanïi meždusvězdnychь. Izь tělesь že političnychь troĭka vsechь goršěe stoĭtь. Nastojaštee goršimь stanetь daže bezь prěpleštenïi trьgovstva boljarskago, eže ot nauky otvraštaetь sę."
"Ostatci vь puti potopy - i sьde edinь ostatьkь, se knęsь Leto, a sьde drugyĭ, iže syn emu, a sьde..."
"Achь, mlьči prosto, devoĭko. Ty vlěze znanïja plьnago o choždenïi na graně tacěĭ delikatnoĭ imuvši."
"'Azь esmь Bene DŽeseritь. Sьštestvuju tьčïju služby radi,'" povtori Escha.
"Vь istinu." reče starica ona. "A vse, vь eže možemь nyně upьvati, zabavlenïe razgorenïja vseobštego estь, spasujušte, eže izь plemenь ključevychь ostavlšee."
Escha oči svoja zatvori, slьzь protivь resnicь eę tišuštichь čuvstvuęšti. Borjaaše sę sь tręskomь vnutrešnymь, sь vьnšnymь, sь dyšanïemь bezrędnymь, tlьčenimь že srьdca divokymь, potomь na dlanïju. Nyně, glagola: "CHoštu platiti dělma svoich grěchь."
"A synь tvoĭ choštetь eže sь toboju isplatiti."
"Zaštištu ego, eliko vьzmogu!"
"Zaštitiši!" starica ona vьzglasi. "Znaeši, jako eže slabostь sьtvorjaetь. IAko sělo ego zaštitaeši, egda tь vьzrasten suše, ne budetь dosti silnymь, da někoego uděla sьvrьšitь."
Escha otvrati sę, zrěęšti črěsь okno vь tьmninu sьbirajuštu sę vьně. "Eda estь onde toliko strašno, na planitě toě, Arakisě?"
"Dosti strašno, nь ne vsě. Apostole zaštitnyу tamo běachu, uslovïi po malu ulegčaęšte." Prěpodobnaa že mati vьsstana, sьravnęšti zavoi rucha svoego. "Prizovi sьde junošu svoego. Mně dostoĭtь skoro otchoditi."
"Skoro li?"
Glasь staricę onyę nežněĭšimь stanу. "Escho, devoĭko, vьždělaju na tvoemь městě byti, tvoa že stradanïa prěvzęti. Obače vsěkimu ot nasь dostoĭtь, putь po svoemu tvoriti."
"Znaju."
"Ty mi draga jako vsěka izь dьšterь moichь vlaštichь esi. Nь azь ne mogu se dlьgu moemu prědložiti."
"Razuměju... čьto nuždno estь."
"Znaevě obě, čto ty sьděla - i počьto radi. A milosti radi ti iskažu, če něstь velikyę vьzmožnosti, jako tvoĭ junoša prьvoobrazïa bene-džeseritskago postignetь. Ne dostoĭtь tebě sělo bolěĭša pozvoliti si nadějanïa."
Escha slьzu izь kuta očïju istręsi. Se znakь běaše jarosti. "Tvoriši sь mnoju da čuvstvuju sę, jako devoĭka menšaa sušti, prьvoe čtenïe povtoręšti." Prinuždi že sę, slovesa ony istisnuti: 'Čelověkь ne imatь nikogda živuštee poslušati.'" Otręse se vьzchlipanïemь suchymь, glasomь tichymь rekušte: "Běachь toliko inočna."
"Se trěbuetь ednymь izь ispytanïi stati." starica ona reče. "Člověci počti vinu sutь inočni. A nyně, prizvi otroče ono. Tь iměaše denь trudnyĭ i strašnyĭ. Nь takožde estь imalь vrěmę, da jaže promyslitь i zapomnitь, mně že dostoĭtь o sněchь těchь ego popytati."
Zavrьtivši glavoju vь suglasě, Escha poĭdetь kь vratamь, otvaręšti. "Vlězi, Paѵle, molju tę."
Paѵlь vlěze, uporno zabavljaę sę. Zrěaše na materь svoju, jako by mu čužda byla. Prědpazlivostь oči ego kryjaaše, egda na Prěpodobnuju materь vьzględnu, nь nyně tь glavu ukloni kь toĭ, sice kь sebě ravnu uklonjaetь sę. Uslyša že, jako mati ego vraty zatvori.
"Mužu mlade," starica ona reče, "da vьzvratimь sę kь dělu sь sny tvoimi."
"Česo chošteši?"
"Eda imaši viděnïa vь sně vsěkuju noštь?"
"Ne taci, imže dostoĭtь zapomniti. Mogu vsechь zapomniti, někoimь že dostoĭtь sę, a inymь ne."
"Kako že ichь različavaši?"
"Tьčïju znaju."
Starica ona na Eschu vьzględnu, a potomь paky na Paѵla. "Česo vidě prošьdšuju noštь? Eda dostojaaše eže zapomniti?"
"Da." Paѵlь oči svoja zatvori. "Viděachь pešteru... i vodu... i někaja devoĭka tamo běaše - na mnosě slaba, velika oči imušti. Oči eę vse brunatnya běasta. Besěduju sь nьju i iskažu eĭ o tebě, o srětenïĭ sь Prěpodobnoju materьju na Kaladaně." Paѵlь že oči otvori.
"A eže iskazanoe devoĭke onoĭ čudnoĭ estь, eda dnesь slučivše estь?" Paѵlь vь kratcě pomysli, a potomь: "Da. Azь onoĭ reku jako ty esi prišla, sьloživše znamenïe čudesnosti na mene."
"Znamenïe čudesnosti," starica ona vьzdyša, vь kratcě kь Essě paky i nazadь kь Paѵlu vьzględnušti. "Kaži mi istinu, Paѵle, imaši li čęsto viděnïi, jaže poslě točno isplьnjajutь se, eliko esi ichь vidělь?"
"Da. I prěžde esmь devoĭku onu vь sně vidělь." "Ach? Eda ty znaeši eju?" "Azь budu eju znati." "Rasskaži mi že o neĭ." Paky Paѵlь oči zatvori. "Esmy na něcěmь městě malom, jaže kryto skalami estь. Estь uže počti noštь, nь toplo estь, azь že mogu črěsь skaly pěsьkь pustini viděti. My... čakaemy něčeso... sь nimže iti, něcěchь ljudïi srěteti. Ona strachuetь sę, a opytaetь sę, eže sьkryti. Esmь vьzbuždenь, ona že glagolaetь: 'Raskaži mi o vodachь na světě tvoemь, Usulě." Něstь li se divno? Světь moĭ domovskïĭ Kaladanь estь. Něsmь ešte slyšalь o planitě, jaže zovetь sę Usulь."
"Eda vь viděnïĭ onom bolěe estь?" Escha popyta.
"Da. Nь estь vьzmožno, jako ona Usulïomь mene nazyvaetь," reče Paѵlь. "Segda mi se prïĭde na pamętь." Tь paky oči zatvori. "Pytaetь mę o vodachь. Poęmь že ruku eĭ, reku da eĭ někoju pěsnь iskažu. I pěju pesnь onu, nь trěbuetь sę eĭ někoi slovesa objasniti - jako brěgь, vlьna, trьstïe ili čaĭky."
"Koju pěsnь?" Prěpodobnaa popyta. Paѵlь oči svoja otvori. "Se tьčïju edna izь Gjurnago CHaleka pěsnь gudobnychь estь, dělma vrěmeni pečalna." Zadь Paѵlomь načętь Escha povtarjati:
"Slana dyma pomnju, izь brěga si tljušta
sěnь že, iže ištu, čista vь borišta
A na nosě čaekь jata gnezdjutь mnogy
ptičeĭ běli kapky vь zeleně mori
Egda izvьnь borišt větrь izduetь sę
sěny iže sušte, potręsiti vsě
Čaĭky že rasprěstrjutь kryla svoi běla
skrěžuštïe nebesь vsa vьsplьnila
A azь slyšu větrь tьčïju na bresě
vlьnь že, i ognь našь, ispalivь trьstïe."
"Se ta," Paѵlь reče.
Zrěęšte na nego starica ona reče: "JUnošo, jakože igumena bene-džeseritskaa sušti, azь ištu, eže zovemь kvizacь chaderachь, muža, iže možetь vь istinu tacěmь, jako my stati. Mati tvoja vьzmožnostь sïju vь tebě vidětь, nь ta očima maternama zritь. Azь takožde viždu vьzmožnostь onu, obače - tьčïju vьzmožnostь, ničeso bolěe."
Ta mlьčaaše. Vidě, jako čakaetь ego glagolati, nь Paѵlь ostavi eju počakati.
Napokonь, ta reče: "Kako chošteši. Nь estь u tebe dlьbokosti, se potvrьždaju."
"Mogu nyně otchoditi?" tь pyta.
"Ne chošteši znati, eže možetь tebě Prěpodobnaa o kvizacě chaderasě raskazati?" Escha pyta.
"Kažetь, яko opytavšïi umrěšę.
"Obače azь mogu pomognuti, sočešti o grěsěchь, imiže pogubišę sę," Prěpodobnaa mati reče.
Govoręšte o sočenïĭ, mněše sę Paѵlu, ta vь istinu ničeso ne znaetь. Tь reče: "Posoči togda."
"I da esmь proklęta, tako li?" Ta krivo usměe sę, razigrajušte vrasьkь na lici staromь. "Dobrě: 'Eže poslušaetь, vladěetь.'"
Paѵlь žasnu: ta glagolaaše o věštachь obyčnychь, jako napręženïa imuštichь vь značenïĭ. Eda myslěaše, jako mati něstь ego ničeso ne naučila?
"Se posoka?" tь popyta.
"Něsmy sьde, da si sь slovescętami igraemy, ili da o značenïĭ besěduemy," starica ona reče. "Vrьba větru poslušaetь i pečelitь, a edinoju stanetь vrьbami mnogymi - zdьju protivь větru. Se estь sьvětь vrьby."
Paѵlь na nju ględaaše. IAko ta sьvětь iskaza, tь počuvstvova slovo ono udarjušte, osaždajušte že ego sьvětomь strašnymь. IArostь že kь neĭ vьzprïetь naprasnu: veštica stara i glupa, eęže sutь usta pošlostmi isplьnena.
"Mysliši, jako mogu kvisacь chaderachь sïĭ byti," tь reče. "Glagolaeši o mně, nь něsi ni slovese iskazala, kako da otcu moemu pomožemy. Esmь slušalь, kako sь materьju moju besědujaaše. Glagolaeši, jako by tь mrьtьvь bylь. Ami, tь něstь!"
"Ašte bychomь nečeso mogli ego radi sьtvoriti, choštechomь eže sьtvoreno iměti," starica ona vьsšęta. "Naděždaju sę, jako možemь počti tebe spasiti. Sьmnitetlno, no vьzmožno estь. Nь otca tvoego radi? Ničeso. Egda naučiši, eže jako dadeno prïeti, togda bo imaši vь istinu ednago čtenïa bene-džeseritskago naučeno."
Nabljudę, jako slovesa toa materьju ego vьztręsoše, Paѵlь mračno na stariicu onu ględaaše. Kako sebě pozvoljaetь, taka slovesa o otcě ego iskazati? Vьskuju se toĭ mněše sę, toliko resno byti? Pamętь ego negodovanïemь vrěaše.
Prěpodobnaa mati na Eschu vьzględnu. "Ty učaaše ego vь Putě našemь - esmь znamenïi togo viděla. Tvorila bychь takožde, na městě tvoemь sušti, a črьtь da vьzimaetь pravila."
Escha glavu vь suglasě ukloni.
"Nyně obače tę varuju," starica ona reče, "prědь neučьstvom ręda pravilnago, egda ego proučaeši. Bezopasïa ego radi trěbuetь sę Glasa. Tь dobre načinaetь, nь obě znaevě, koliko bolěe nuždaetь sę... otčajanno že." Pristupivši že kь Paѵlu, nizględnu na nego. "Do srešti pročěĭšeĭ, čeloveče mlade. Naděždaju sę, če uspěeši. Nь ašte ne - my že choštemь ošte uspěati."
Paky edinoju na Eschu vьzględnu. Znamenïe kratkoe o razumenïĭ si prědaste. Togda starica ona kelïju prěminu, ruchomь šumivši, nazadь že bolěe neględavši, istьbu tu i eže vь neĭ suštichь uže izь myslь svoichь isključivši.
Nь Escha uspě, ešte edinь vrьgnuti poględь vь lici Prepodpbnoĭ, egda ta otvrati sę. Na lici vrasčitomь slьzy tečaachu. Slьzy ony užasiměĭši běachu vsechь slovesь, eže si dnja togo iskazošę.

04684483014953700244931406545355087849910878639108798782

"Čto est v kutïi?"
"Bolězn."

Strach ducha ubivaet

login::		password::
	name:: id::