login::  password::




cwbe coordinatez:
4684483
1495370
2449314
6545355
8784991

ABSOLUT
KYBERIA
permissions
you: r,
system: public
net: yes

neurons

stats|by_visit|by_K
source
tiamat
K|my_K|given_K
last
commanders
polls

total descendants::2
total children::1
show[ 2 | 3] flat


Prospero[Loc...0
"Начѧло врѣменемь есть, въ емже потрѣбно самого деликатнейшего вниманïа точности настроенïй есть. Се всей сестрѣ Бене Джесеритꙋ вѣдомое есть. Аще бо оустрѣмлıаеши сѧ о животѣ Мꙋад'Диба знати, внимавай въ прьвѣ, да его въ времени емꙋ положиши: порождень бѣ въ лѣтѣ *нж* власти царꙋ-падишахꙋ Шадамꙋ, сего имена *д*-ого. Такожде, оустрѣмлено внимаваѧ, положиши его на мѣсто емꙋ: на планитѣ Аракись. Не прѣльщавай сѧ знаемимь о ражденïи его на планитѣ Каладань, сьде же *еι* лѣть живꙋщомꙋ. Аракись, планита такожде Дꙋной нарицаемаа, всегда хощеть свѣтомь емꙋ быти." - Правило Мꙋад'Дибꙋ кнѧгынïи Ирꙋлань


download here: Duna slověnskaa



046844830149537002449314065453550878499108786391
al-caid
 al-caid      20.09.2020 - 17:48:26 (modif: 24.10.2020 - 12:30:01) [3K] , level: 1, UP   NEW !!CONTENT CHANGED!!
Načęlo vrěmenem est, v nem že est sama delikatněĭša vnimanïa točnosti nastroenïĭ potrěbno. Se vseĭ sestrě Bene DŽeseritu vědomoe est. Ašte bo ustrěmljaeši sę o životě Muad'Dibu znati, vnimavaĭ v prvě, da položiši ego v vremeni emu: porožden bě v lětě *nž* vlasti caru-padišaachu Šadaamu, sego imena *d*-ago. Takožde, ustrěmleno vnimavaę, položiši ego na město emu: na planitu Arakis. Neprělštaĭ sę znaemim o raždenïi ego na planitě Kaladan, ideže *ej* lět živuštomu. Arakis, planita že jako Duna naricaema, vsegda choštet světom emu byti. - 'Pravilo Muad'Dibu' knęgyni Jrulan

Ednu nedělju prěd prěselenïem ugotovęštomu sę domu, v sumatochu sïe podgotovlenïa prěobrazujuštim, starica pridet někotora k srětenïju materi junoši togo, Pavla.
Bě topla nošt. Staraa kupa kamenïa, jako dom rodu Atreĭd dvadesęt-šest pokolěnïi služavšïa, izdaaše chladnopotęšte čuvstvïe, eže prěd prěměnoju vrěmeni polučavaet sę.
Prïęta že črěs vrata postrannaa dolu, v prěšstvïi pri kelïi Pavla sušta, pozvolišę eĭ, vnutrě na nego na odrě svoem spljuštego nazrěti.
Sbudiv že sę junoša, možaaše v polusvětlě sebespirajuštyę lampy, potemneĭšyę, nizu nad zemloju vznašajuštyę, u vrat veličaĭšyę, ednu kračku pri materi svoeę stoęštyę, ženskyę postavy viděti. Starica ona mněaše sę emu sěnom někotorěĭ veštici byti: vlasy eĭ jako někotora pavučina izgleždajušte, tvary že eĭ v tmině oblěčeny sušte, oči že eĭ jako biser blstjašta.
"Něst on tvrdě malym dělma lět svoĭch?" starica ona popyta. Glas eĭ jako baliseta neizladena skržtaaše i režaaše.
Mati že Pavlu nežnym si kontrealtom otvě: "Atreĭdy rastenïim pozděĭšim znakomyi sut, Prěpodobnaa."
"Da, da, se esm slyšala," iskržta starica ona, "n emu uže pętnadesęt."
"Tako est, Prěpodobnaa."
"Sbudiv sę, slušaet ny," reče starica ona. "Pakostničę edno drzko!" Zasměja sę. "Obače drzkosti rodu knęžeskomu potrěbno est. I esli t v istinu kvisac aderach... ami..."
V sěně odra svoego, Pavl oči svoja mněĭšim prězorom otvori, dvu ptičosvětlu kruga - oči starici - jako rastuštu, v oči že emu ględęštu nabljuę.
"Spi dobrě, pakostničę drzko," glagola starica ona, "k utrinju bo vsich sil tebě nužnych budet, egda gom džabar moĭ srětiši."
I isčeznu, mater emu vysunuvše, vrata že s udarenïem tupim zatvorivše.
Budn sy, Pavl ležeše, čudę sę: čto est gom džabar?
OT vsěgo metęža prěměnajuštich sich vrěmen, starica ona bě vsich čudiměĭšaa.
Prěpodobnaa.
I čin glagolanïa s matereĭ emu Eschoĭ - jako by někotoroju služęštuju byla děvkoju?! Ona, gospožda bene-džeseritskaa, suložnica knęžskaa i mati naslědniku emu?
Pavl mněaše: Est li gom džabar něčim na Arakisě, iže potrěbno est mně onde prišdšemu znati?
Povtorěaše strannyę toĭ dumy: gom džabar, kvisac aderach...
Mnogaa bo běachu věšti, ęže iměaše naučiti. Arakis iměaše na mnoźě različnym ot Kaladana městom byti, da misl Pavlu novym znanïem zavaljaet. Arakis - Duna - planita pustinnaa...
THufir CHavat, madžister asasinom otcu emu, izjasnil emu est: Harkoneni, smrtnïi emu vraźi, na Arakisě osemdesęt lět živěachu, planitu jako by udělom držęšte, da dobyvajut s koncesïeju ot KChNT-y melanži, korenïa gerïatričskago. Nyně že jako planitu ostavišę, izměsteni rodom Atreĭd, iže eju udělom cělokupnym polučavšim - sice že jako knęz Leto poběždajuštim ich mněaše sę byti. Obače, CHavat glagolaaše, se mněnïe sponu skryvaaše opasněĭšuju, bo knęz ljubimim pomeždu veličeĭšich rod Sbora zemskago bě.
"Muž ljubimïĭ revnosti vlastelin vzbuždaet." CHavat glagolaaše.
Zaspav, Pavlu mněaše sę na sně v pešteri Arakeĭnscěĭ byti, v neĭže tichago množestva, okolo nego v světlě plavom vznosisfěr chodęštich, ljudeĭ vidě. Pokoĭně bě sde jako v někotorom chramě, slyšimo že tčïju vody kvapanïa ticha sy. Daže i v sně sy, Pavl znaaše, jako se v pamęti emu ostanet. Vsegda zapomnil bě sništ, jaže prědiskazuemy běachu.
Sn že isčeznu.
Pavl vzbudi sę v toplom odrě svoem, myslę... myslę. Sïĭ svět dvora kaladanskago, bez igr ili prïateleĭ v vzrastě emu, proštavanïa pečalnago nezaslužaaše. Doktor Juech, učitel emu, naznačil bě, jako na Arakisě fofreluš-klasovago nedržit sę razdělenïa na stroźě. Planita zakriljavaaše ljudeĭ, na kraju pustin živuštich, bez ęže nadzirajuštego kaĭda ili bašaara: samovil pustinnych, Fremeny že naricaemych, carskym poljudïem ešte nikogda neizbroeny.
Arakis-Duna-pustinnyĭ svět.
Svoę napraženïa čuę, Pavl reši edno upražnenïe myslnno-tělesnoe, ot materi emu naučeno, povtoriti. Trïe skora vzdychanïa vzbudišę otvěty tělesi emu: pad že v vznosimo vnimanïe... ustražę svěstïe si... razreždę aort... otteštę ot neustražennych děĭstvïi svěstïju... svěstnym po volïi svoeę sy... obogaštaę krv, isplnïaę že prětęžennych zon... ne samym bo instinktom polučaet sę jastïe, bezopastïe že, i svoboda... svěstïe živuštego neissęgaet ni nad dannogo mignovenïa, niže v misl, jako žrtva emu izmrïaema est... živuštee razrušaet, n netvorit... udovolstvïa živuštich ostavljajut bliz čutelnyę zony, nezasęgajušte zonu vnimanïa... čelověku mrěži ružnyę potrěbno est, da črěs neju kosmos nabljudaet... svěstvïe opręzano izborom da sdělaet tvoju mrěžu... zdravïe tělesnoe toku nerv i krvi poslěduvaet, vzprïemljaę klětočnych nužd... vsę věšti, klětky že i sštestvïa neustaleni sut... ustrěmljaĭ sę, vnutrě tčïju ustalenoe iměti...
Eže upražnenïe povtorjaaše sę v vznesenom vnimanïi Pavlu pače i pače...
Kosnuštomu že žltym světlom iz okna Pavlu smnuvanïju, čuvstvav ego črěs oči zatvorena, otvori ja, slyšę pak metęž po dvorě, vidę že tvar znakomych stropnych ukrašenïju kelïi spalněĭ emu.
Vrata kelïi emu otvorišę sę, i mati emu vlěze, s vlasi bronzovy na temene stugom črnym svęzany, s licem eĭ kruglym bez čuvstva suštim, ględęšta ego tišě očima si zelenyma.
"Ty esi budn." glagola. "Eda esi dobrě spal?"
"Da."
Nabljuę vysokych eĭ tvar, Pavl napręženïe v pleču eĭ zaznamena, egda oděžd emu iz kovčežka izvaždaaše. Sicevo napręženïe by inomu nezrěmym ostalo, n ja ego v stęźi bene-džeseritsceĭ naučila est - da vnimaet mnšěĭšich věšt. Obvrnuvši sę, dast emu jake srědnoformalnoe. Nad mošnoju grdnoju jaketa sego stojaše sokol rudyĭ, iže znamenm roda Atreĭd est.
"V skorě da oblečeši sę," glagola emu mati, "Prepofobnaa mati čakaet."
"Prividělo mi sę ednoju o neĭ est," reče Pavl, "kto est ja?"
"JA běaše učitelka moja v bene-džeseritsceĭ školě. A nyně, ja est carskaa pravdomluvęštïa. I, Pavle..." Mněaše sę nerešimoju byti. "Tebě nužno est, o sněch tvoĭch toĭ rasskazati."
"Az choštu. Eda est ja povod on, počto my Arakis polučili esmy?"
"My něsmy polučili Arakis." Isprašivše edny gašti, Escha ich složi na vesilcę pri odrě emu.
"Ne ostavi Prěpodobnuju čakati."
"Pavl sědna, obchvaštaę kolen svoĭch. "Čto est gom džabar?"
Paky pravilo, eže polučil est ot neę emu nerešimosti nezrěměĭ izjavi: prědanïe nervnoe, eže strachom čuvstvaaše sę byti.
Prěšdše kelïeju k oknu, Escha razgrnu zaslony, ględęšte za ramena reky k vrchu Sjubi. "V kratcě chošteši o... gom džabarě znati," glagola.
I uslyšav že strach v glasě eĭ, čuděaše sę tomu.
Escha glagolaaše bez obraštenïa. "Prěpodobnaa mati v istbě utrnnoĭ čakaet. Molju tě, v skorě prïidi."
Na obvitom sědęšti prestolci, prěpodobnaa Gajus Elena Mochjam prichodęštuju mati s synom eĭ ględaše. Okna na obu stranu ot neę k južnomu zavoju reky ględaachu, k zelenym poljam roda Atreĭd. N Prěpodobnuju mater ględ sïĭ nevpečętljaaše, svoego vzrastu jutra togo v malcě draznęšteĭšago čuvstvovęštu. Se eĭ mežduźvězdnogo putešestvïa, druženïa že s Gildoju kosmičeskoju i taĭn toĭ věšt vinu sę mněaše. Obače sde potrěbnogo Zrějušteĭ sestry bene-džeseritsceĭ nezastupimago suděĭstvïa běaše. Zadlžena sušte, ni carskaa pravdomluvęštïa nemožaaše sicevych trěb izběgati.
Prokletaa Escha! Prěpodobnaa mati myslěaše. Ašte by nam děvicu porodila, jako narędena běaše!
Ostavše tri kraka ot prěstola, Escha kratko pozdravlěnïe lěvoju rukoju po skutě si stvori. Pavl že v skorě sebe v poklon "egda neznaeši čina drugomu" vdast, jako učitelem tanca svoĭm naučen běaše.
Značenïe častm poklona togo Prěpodobnoĭ znaemi běachu, i ja vzglagola: "Prědpazliv est i, Escho."
Escha rukoju ramene Pavlu posęgnu, tisnušte e. Za udar srdca, strach poteče dlanju eju. Po sem že obvladna sę. "Sice že učaaše sę, Prěpodobnaa."
Česogo boĭt sę? Pavl čuděaše sę.
Starica ona Pavla v ednom mignovenïi po estestvě emu prěględa: lice kruglo, jako u Eschy, n kosti krěpky... vlasy - tmnočrni, a vęždy ot děda svoego iz strany materi, egože ljuběĭ neimenovati, i tnkyĭ t, neudobnyĭ nos; zelenyma že, ravno ględęštoma očama tvar: jako u starago knęza, iže umrěl est.
Se muž, iže silu doblesti obcěnaaše - daže do smrti, Prěpodobnaa mati pomysli.
"Oуčenïe edno est," glagola, "čęst osnovnaa - drugo. CHoštem viděti." Stara oči zrenïe tvrdoe na Eschu metnuste. "Ostavlši nas, zaemi sę molboju smiravęšteju."
Escha ruku svoju ot ramene Pavlu issęga.
"Prěpodobnaa, az..."
"Znaeši, Escho, eže potrěbno sdělati."
Čudę sę, Pavl na mater svoju vzględnu."
Ispravivše sę, Escha vzglagola: "Da, razuměet sę..."
Pavl obvrnu sę paky k Prěpodobněĭ materi. Poslušanïe i vidima k starici onoĭ bazn materi emu prědpazlenïa nalagaaše. Obače bljudenïe isšdšego iz neĭ stracha v nem gněva razžegaaše.
"Pavle..." Escha glbocě vzduchnu, "ispytanïe, eže nyně prïemleši... se mně važno est."
"Ispytanïe?" Vzględnu na neju.
"Ne zaby, jako esi syn knęžeskïĭ." reče Escha. Obrativše sę, s vejuštim skutom iz istby izide, vrata že zatvorišę sę tupě zad neju.
Pavl starici protivostojaaše, držę gněv si krěpcě. "Eda tako gospožda Escha issilaet sę? JAko někotora děvka služęšta sušte?"
Oуsměšenïe kuty starych eĭ ust vzkrivě. "Gospožda Escha běaše mně děvkoju služęšteju četirnadesęt lět, otroče, v školě." Glavoju zavrti v suglasïi. "A na mnoźě dobroju. Obače nyně - ty, idi sde!"
Naręd on ego jako bič udari. Nemogy inače pomysliti, Pavl bez sznanïa posluša. JA Glasa polzuet, myslěaše. Žesta že eĭ vzprïemav, u kolen eĭ izstavi sę.
"Eda se vidiši?" popyta ego. Iz rucha svoego kovanoju, zelenoju, do petnadesęt santimetra na straně dlgoju vzęt kutïju. Obvrnuvši neju, pokaza Pavlu edno otvorenïe v neĭ - črnoe i čudno ustrašimoe, iz negože světla nikakogo neizžarěaše.
"Vdadi desnuju svoeju v kutïju." glagola ja.
Strachom obęt sy, Pavl chotěaše otstupiti. "Takožde li mater svoju poslušaeši?"
Vzględnu že eĭ v oči, světlěĭ.
Mdlě, čuvstvovę nužd, nemogy že e spirati, Pavl ruku svoju v kutïju vdast. Prvě čuvstvovaaše stud, jakože črn sïa ruku emu obęt, a v poslědstvïi - kov tnkïĭ, protiv prstom emu, bodanïe že, jako by ruka emu spěaše.
Poględ chištn tvary starici isplni. Vzdvignuvši desnuju svoju ot kutïę, priloži neju bliz grla Pavlu. Zrěę i onde někotorïĭ kov blštę, načna k nemu sebe obvrštati.
"Spri!" vzglasi ja.
Paky Glasa polzęšte! A paky vnimanïe k licu eĭ obvrnu.
"Držu gom džabar pri grlě tvoem," glagola. "Gom džabar - vrag s nadvižavęšteju rukoju. Se igla s kvapceju otrovy na kraě. A, ne! Neottegljaĭ sę, bo počuvstueši otrovu eĭ."
Pavl opyta sę na sucho grlo prěgltnuti. Nemožaaše otvrnuti sę ot lica sego vzvraštena, ot blstęštu že oču, ni ot blědych že ust, zad nich že strěbrstïi zubi pri glagolanïi eĭ zrěĭmi stavaachu.
"Potrěbno est synu knęžskomu otrov znati. Msky, za otrovu piva. Omas, za otrovu jastïi. Skoryę, mdlyę, i eteryę meždu nich. A se edna novaa za tebe: gom džabar. Oуbyvaet tčïju živuštyę."
Grdost že istisnu strach Pavlu. "Drzaeši polagati, syna knęžska někotorym živuštim naričati?" poiska i.
"Da polagam, jako čelověk esi." glagola, "Tvrdě! Da nemrdaeši, uprěždaju tę. Stara esm, n ruka mi v skorě iglu sïju vneset, egda běgu imeši sę."
"Kto ty?" vzšpta i. "Kako mater moju prělsti, da mene samago s toboju ostavljaet? Eda ot Harkonen esi?"
"OT Harkonen? Blagoslovi ny, ne! A nyně, mlči." Suchïĭ že prst grla emu kusna, i že nesvěstnago otskočiti želanïa potisnu.
"Dobrě," glagola. "Prošl esi prvym ispytanïem. A nyně, se pravilo ostavljajuštego: ašte li ruku iz kutïi izemeši, umrěši. Se pravilo edinym est. Ostavl ruku vně - proživěeši. Izem eju - umrěši."
Pavl glbocě vzduchnu, da treperenïa svoego ukori. "Ašte li vzglašu, slugy v mignovenïju prïidut, a togda ty umrěši."
"Slugy nemogut proĭti vraty, eže mati tvoja strěžaet. Pomysli. Mati tvoja uspě, ispytanïim sim proživěti. Nyně doba tvoja est. Se est čst za tebe, v redcě bo sicem junoši provoždaem."
Ljubopytïe Pavlu strach na upravljaemu měru umali. Istiny bo neotricaemeĭ v glasě starici uslyša. Ašte mati emu tamo strěžaaše... ašte by se v istinu ispytanïim někotorym bylo... N da si budet sicěm ili tacěm, uže bě rukoĭ onoĭ na grlě svoem zaloven - gomom džabarom. I pomina litanïi protiv strachu, eže mati ego bě iz liturgïi bene-džeseritsceę naučila:
"Ne dostoĭt mi bojati se. Strach ducha ubivaet. Strach est malaa smrt, jaže skrušenïa cělostna prinašaet. Postavlju sę prěmo strachu svoemu. Ostavlju ego, črěs mene proĭti. Mimošdšemu že oko svoe obvrnu, da viždu putïa ego. I ničesogo tamožde nebudet. Tčïju az ostanu."
Pokoja že vrštęštego čuvstvovę, vzglagola: "Sdělaĭ si, jako chočeši, starico."
"Starico!" vzglasi ja. "Doblesti imaši, v istinu. Ami, choštem viděti, gospodine mlade!" Prikloni se k nemu, svoego glasa tkmo k špotu nizlagęšte. "CHošteši bolězn čuvstvovati v rucě svoeĭ, jaže v kutïi. Bolězn. N! Ašte li ruku svoju iz kutïę izmeši, posęgnu grlo tvoe gom džabarom - smrt skoruju prinosęšte, jako by tę sěkyroju posěčali. Izmeši ruku a gom džabar vzęt tę. Razuměeši?"
"Čto est v kutïi?"
"Bolězn."
Počuvstvovę svrb slab v rucě svoeĭ, Pavl usty krěpcě stisnu. Kako možet se ispytanïem byti? čuděaše sę. Svrb stana bodanïem.
Starica reče: "Eda esi slyšal o živuštich, eže svoja noźě otkušajut, da někotorěĭ spony ottečajut? Se kzn živuštim priličajušta. Edin čelověk v sponě ostanet, čakaę, bolězni že trpěę, smrt daže pritvarjaę, da ubïet sponu onu položivšego, skrušaę sice napast dělma roda svoja."
Bodanïe že v žar prěminu. "Vskuju mi se dělaeši?" vstęza i.
"Da obsuždu, ašte li čelověk esi. Mlči."
Žar vse silnejuštïĭ v desnici svoeĭ čuvstvovę, Pavl stisnu druguju ruku v pęst. Nabiraeše mdlenno na silě: žar k žaru prilagaęšte, paky... i paky. Nokty emu že v pęsti ruky volnyę v dlan vpečatlošę. Pavl ustrěmi sę, prsty desnice svoeę napręšti, n nevzmog ęže podvizti.
"To palit," zašpta.
"Mlči!"
"Bolězn v ramene emu boděaše, pot že na čelě emu stojaaše. Vsa žila ego molěaše, da ruku svoju iz goręštyę onyę dupiny izmet... obače... gom džabar t. Nemrdę glavoju, ustrěmi sę vzględnuti na strašnuju sïju iglu, u grla emu stoęštuju. Čuvstvovę, jako v skorych vzdysěch dychaet, vschotě dychanïe svoe umaliti, no nevzmože.
Bolězn!
Svět emu isprazni sę, tčïju ruku v tuženïi udovlěnuju ostavleę, lice že prastaroe, na nego ględęštee.
Oуstny emu toliko issušiste, jako uže vznemože ich otdeliti.
Žar! Žar!
Mněaše mu sę, jako koža na rucě onoĭ počrnjavaaše i izvivěaše sę, otpadęšti, kost že opalenuju ostavlęšti.
I skonči se!
Bolězn izčeznu, jako někotorym kolcem isključena sušti.
Cělostno ispoten sy, Pavl desnuju treperęštu čuvstvaaše.
"Dovolno," starica ona vzmnka. "Kul vachad! Nikotora děvica toliko neizdržala est. Eda mi sę chotěaše, da neuspěeši." OTkloni že sę nazad, vzęvši gom džabar ot grla emu.
"Izvadi ruku svoju iz kutïę, poględni že na neju, čelověče june."
Borę sę s treperenïem bolěznym, Pavl poziraaše v tmninu krmečnuju, v neĭže ruka emu jako po volě svoeĭ ostavlaaše. Pomęn bolězni vse dviženïe vzdražaaše. Razum že mu glagolaaše, jako chotěaše iz kutïę črno ot rukyę krupo ostanavše izvlěšti.
"Dělaĭ!" vzglasi ja.
Abïe izmrknav ruku svoju iz kutïę, Pavl eju nabljudaaše, učuden sy. Ni ednago bělega. Ni znamenïa tuženïa onogo na koži. Vzdvignu ruku sïju, obvrštaę eju, napręgaę že prsty.
"Bolězn ta v nervoch vzyvaet sę," glagola, "Nemožem bo mnogomoštnych čelověk nakrupvati. N mnogo est tacěch, iže taĭn kutïi seĭ na mnoźě vždělajut." Vmknu že eju v zavoĭ rucha svoego.
"N bolězn sïa -" vzglagola i.
"Bolězn," ja posměchnu sę emu. "Edin čelověk možet vs nerv v tělese svoem ustroĭti."
Pavla lěvaa ruka bolěaše. Istvorę pęst, četyri bělezi ot krve uvidi, ideže nokty v dlan sę vrezošę. Ispusti ruku k boku svoemu, vzględaę na staricu onu. "Eda esi takožde i materi moeĭ sdělala?"
"Eda esi pěsk črěs někotoro rešeto cědil?" popyta ja.
Obminuvaemost pytanïa onogo udari mysl emu, izvaždęšte eju v svestïe vzvyšenoe. Pěsk črěs někotoro rešeto. Oуkloni že glavu v suglasě.
"My, Bene DŽeserit, cědim ljudïe, da naĭdem čelověk."
Pavl desnuju svoju vzdvignu, ustrěmljaę bolězn tuju zapomniti. "I se vsě, eže cědenïe ono prědstavlaet - bolězn?"
"Az tebe v bolězni nabljudaach, junošo. Bolězn toliko os ispytanïa togo est. Mati tvoja est tebe o našich nabljudanïa načiněch isskazala. Viždu v tebe učenïa toĭ běleźi. Rešenïe i nabljudanïe - se est ispytanïe naše."
Poslyšav potvrždenïa v glasě eĭ, Pavl vzglagola: "Se pravda est!"
Gledaaše na nego. Čuvstvuet istinu! Možet li i Těm byti? Možet li v istinu Těm byti? N abïe vztrženïe svoe izgasi: ibo "Naděžda nabljudanïe vzmglaet."
"Ty znaeši, egda ljudïe věrujut v toe, eže glagolajut."
"Da, znaju."
V glasě emu pokazvaaše sę lětïe, v ispytanïach potvrždaemoe. Čuęšti ladnosti lětïa onogo, ja glagola: "Možno ty esi kvisac aderach. Sědni k mně, bratce."
"Prědpočitaju stojati."
"I mati tvoja raz u moĭch nog sěděaše."
"Něsm mati moja."
"Eda nenavidiši ny v malu, a?" Obvrnęšti sę k vratam, vzglasi: "Escho!"
Vrata rastvorišę sę, i Escha tamo stojaaše, ględęšti ustrěmleno v istbu. Tvrdost poględa eĭ isčeznu, kogda Pavla uvidě. Oуspě daže v malu usmějati sę.
"Escho, eda esi edinoju ostavila, mene nenaviděti?"
"Az ljublju i nenaviždu tę," Escha reče. "Nenaviždu tę bolězni radi, juže nemogu zabyti. A ljublju tę... radi..."
"Prosto estestvïa radi," starica ona glasom krotkym vzglagola. "Nyně možeši vlěsti, n mlči. Zatvori vratę, vnimavaę, da nikto ny neprěsěčit."
Escha vlěze, zatrovi že vratę, opiraęšti sę grbom k nim. Syn moĭ živeet, myslěaše, syn moĭ živeet i est... čelověk. Znaju, jako běaše... n... i živeet. Nyně mogu v žizni prodlžati. Vrata tvrdymi, istinnymi že čuvstvaachu sę. Vse v istbě neposrědstvennym i vnimanïę eĭ natiskajuštim běaše.
Syn moĭ živeet.
Pavl vzględnu na mater svoju. Isskaza pravdu! CHotěaše izběgati i v samotě proživenïe onoe promysliti, n znaaše, jako nemožaaše bez pozvolěnïa izlěsti. Starica ona vlast nad nim uže iměaše. Pravdu glagolaachu.
Mati emu bě takožde sicevym ispytanïem prěminala. Toe vsęko světa strašnogo iměaše... bolězn ta i strach t strašny běachu. Razuměaše světom strašnym: prěmo vsěmu ustrěmljajut sę, tčïju sebe sama nuždajušte. Pavl čuvstvaaše, jako by tacěm světom posmraden byl. A neznaaše, čto svět on běaše.
"Edinoju, junošo," starica glagola, "tebě takožde možet potrěbno byti, zad taci vraty čakati. Se truda ne mala trěbuet."
Pavl vzględnu na ruku, jaže bolězn toju poznala est, poslěžde na Prěpodobnuju mater. Zvuk glasa eĭ razlišavaaše sę ot vsěch drugych, iže emu poznatych suštich. Slovesa eĭ prělstno proĭzglasvaachu sę, někotoryę ostrosti imějušte. Čuvstvaaše, jako vs vpros, iže by toju popytal, možaaše ego iz veštestvenago světa v něčto bolěe vznesti.
"Vskuju ispytaeši čelověčestva?" popyta i.
"Da tę svobodnym sdělaju."
"Svobodnym?"
"Edinoju běachu ljudïe myslenïę svoe vitlom prědali, nadeždajušte sę, jako se ę chotěaše osvoboditi. N v istinu, sice sut tčïju čelověkom inym pozvolili, ęže vitly ony porobiti."
" 'Ne sdělaeši vitl rozumu čelověku priličajuštego,' " Pavl povtori.
"Pravo, jako iz DŽichada slug i O.K.-Biblïę," glagola ja, "N čto O.K.-Biblïa nekazuet, est: 'Ne sdělaeši vitl rozumu čelovečěskomu priličajuštego.' Eda esi něčto o mentatě služęštom vam naučil sę?"
"Az esm ot CHavata učil sę."
"Velikoe vsstanïe est palicu pomoštnuju vzęlo," reče ja. "Prinudilo est rozum čelověčeskyĭ, da sebe razvyvaet. Školy běachu osnovany byli, da upražnjajut čelověčeskyę darby."
"Bene-džeseritskyę školy?"
JA glavu v suglasě ukloni. "Dvě este iz škol sich drevnych ostala: Bene DŽeserit i Gilda kosmičeskaa. Gilda, myslim, tčïju mathimatiku upražnjaet. Bene DŽeserit služby inoĭ utęgaet."
"Politiku tvorjut," glagola i.
"Kul vachad!" vzglagola starica, na Eschu na strosě vzględnęšti.
"Az něsm emu kazala, Prěpodobnaa," Escha reče.
Prěpodobnaa mati paky k Pavlu obvrnu sę. "Ty uspě toe s zaběležitelnym malom porazuměti," glagola ja. "Politiku tvorjut, věrno. Školu Bene DŽeserit, jako v prvoobrazïi sušte, ljudïe vodišę, iže nuždu prisnobytïę děl čelověčeskych viděachu. Razuměachu, jako nemožet sicevago prisnobytïa iměti, bez porod čelověčeskych otdělenya ot porod živuštich - razvěštanïa radi."
Slovesa starici onoĭ naprasno ostrosti svoeę osobenyę pogybošę. Pavl bo počuvstvova obidy togo, eže mati emu "instinkt pravdy radi" naričaaše. Ne, Prěpodobnaa nelžaaše. JA skazanomu javě věruvaaše. Se mněaše sę emu něčesim glběĭšim byti, s světom tym strašnym svęzenym suštim.
Reče i: "N mati moja kazuet, jako mnogye v bene-džeseritskych školach roda svoego neznajut."
"Pričtenïa rod sut u nas vsegda upazeni," reče ja. "Mati tvoja znaet, eda iz bene-džeseritskago roda est, ili iz porody, jaže byst prïemliva jako sama."
"Togda vskuju nemožaaše poznati, kto toĭ roditelem est?"
"Někotory znajut... A mnogyę ne. JAko priměr: ašte li chotěachom eju s bližěĭšim srodnym razvěštevati, da někotora genetičeskago javlenïa usilim. Mnoźěch svět radi rabotaem."
Pavl paky protiv pravdě ubidy počue. "Toliko mnogo na ramę svoe vzimaete," reče i.
Prěpodobnaa mati na nego ględaaše, čudęšti sę: Est li osuždenïem, eže v glasě emu slyšu? "Tęžkago brěmena nesem," glagola.
Pavl čuvstvaaše, jako cělym iz udara ispytanïem naloženago byst. Poględnu eju, jako uže izměriti chotę, glagolaę: "Kažeši, jako esm sïĭ... kvisac aderach. Čto se est? Eda něčto jako gom džabar čelověčeskïĭ?"
"Pavle," Escha vzglagola, "Něst dostoĭno, sice s-"
"Se spravlju, Escho," reče starica ona. "Nyně, junošo, česo znaeši o lěcě pravdomluvštim?"
"Vzimaete ego, da vy pomagaet, pravdy ot lži različavati," glagola i. "Mati moja est mi kazala."
"A eda esi uže pravdovztrga viděl?"
Pavl glavoju zavrti. "Ne."
"Lěk on opasnym est," reče ja, "n sětu veliku naveždaet. Vzemše ego, pravdomluvęštïa možet mnoźěch měst pamęti svoeę nabljusti - v pamęti telesi eę. Toliko mnoźich putïi možem viděti... obače tčïju putïi ženskych."
Znamencę pečali v glasě eĭ začuet sę. "A est měst, v ęže nemožet nikotora pravdomluvęštïa vzględnuti. Opiraet nam sę, zastrašavaet že ny. Kazuet sę, jako edinoju někotoryĭ muž pridet, vnutrešnago očese lěkom onym nachoždaę. I choštet tamo ględati, doĭdeže my nevidim - v mimošdšee ženskoe i mužeskoe."
"Eda est sïĭ vaš kvisac aderach?"
"Da, iže možet na mnoźěch městach ednokupno byti: kvisac aderach t. Mnoźyę muži lěka onogo opytali sut... toliko mnoźyę, a bez dobyti."
"Opytali sut, neuspěęšte li?"
"O, ne," zavrti ja glavoju. "Opytavše, umrěšę."


Muad'Diba znati, bez da vragov emu nesmirimich Harkonen porazuměti - se est, jako Istinu viděnïa chotěti, bez da Lži znaeši. Se est, jako Svetla videnïa chotěti, bez da Tmninu znaeši. Se prosto něst vzmožno. - 'Pravilo Muad'Dibu' knegynïi Jrulan

Krugovatica ta površïe někotora světa vidotvoraaše, vrtęšti sę pod rukoju debeloju, blěstęšteju prsteny. Položena bě na stojale bestvarnom blizu zdi istby bez okn, eĭže drugyę zdi směsicu mnogocvětnych svoĭčc, knig prjannych, rogoz že i bdyn pokazaachu. Svět izjasnjaaše istbu iz kandil zlatych krugovatych, visęštich na poljach sebespiranïa, eže prenosimi běachu.
Trapeza kruglastaa s površïem iz jadeĭtovo-rozova drvese elačeĭska po srědě istby onyę stojaaše. Prestoly sebespiraštïe s tvary jasny okolo neę razměsteni běachu, dva ot nich někogo nosęšta. Na ednom ot nich někotorïĭ junoša tmnovlasit do šestnadesęt lět věka sěděaše, s licem kruglym i oču unylu sušte. Drugïĭ že muža nosěaše nizka, tnka, s licem vždenenym.
Izzad krugovatici bě posměch čuti. Iz posměcha že grochot glasu basovu vprašti: "Se, Pitere - spona vsěch veličaĭša čelověka radi v jstorïi. A knęs t pravo v gubu onyę naglit sę. Eda něst se dělo velikoe, eže az, župan Vladimir Harkonen, tvorju?"
"V istinu, o župane," reče muž on. Glas emu pozvę, jako tenor sladcě gudę.
Ruka debelaa na kruglovaticu pade, vrtenïa eĭ spręšti. Nyně, vsi očesa v istbě možaachu na površïa nedvižima vzględnuti, zręšta, jako ja sbiratel bogatych i vlastelin planit radi sdělana bě. CHudožstvo carskoe bě v neę vpečateno. Črty širiny i dlžiny iz brnj svrchtnkyę platinnyę sdělany běachu, krai že poljarnye iz diamant mlečnoběl.
Ruka debelaa po dělcech površïa podvignu sę. "Pozyvaju va, da po malu pobljudim," glas basovyĭ vprašti. "Bljudi iz blizu, Pitere; i ty, Faĭd-Rautho mile: sde, ot stepene šestdesęta severno do sedmdesęta južno - nežnye sïe rovy štaplennye. Cvětove že ich: eda nenapomnit va karamela sladka? A nigde brunatu ezer, niže rěk. A sïa nežnya kraĭšta poljarnaa - toliko mala! Kto že možet o městě onom pochybit? Sïĭ Arakis v istinu edinovidn est! Město edinovidnoe dělma edinovidnyę pobědy."
Oуsměšenïe na ustnu Piteru izrazit sę. "I da pomyslim, župane: car-padišach veruet, jako planitu ti korennuju knezu dadet. Koliko bodęšte."
"Se isskazanïe bessmyslno est." župan on vprašti. "Glagolaeši tacě, da mladago Faĭd-Rauthu potštiši, a něst potrěbno ego tštiti."
JUnoša unilolicïĭ na prestolě svoem pomrdnu sę, izravnjaę zavoĭ gašt svoĭch. Ravno že sěděštomu, zad vraty izzvę někotoryĭ zvuk diskretn.
Vstanav ot prěstola si, Piter k vratam prěĭdet, otvarjaę ę toliko, da možet tčïju valca priĭměti mala, sobštenïa nesuštego. Zatvoriv že vrata, sobštenïe onoe v skorě razvi i pročite. Posměšenïe ot nego zazvę. Pročee že v kratcě poslěžde.
"I?" župan on popyta.
"Glupc t otveštaet, župane!"
"Eda Atreĭd est ednyę ostavil vzmožnosti, egda někotorïĭ možet žest stvoriti?" župan popyta. "Ami, česo pišet?"
"I na mnosě neprivětn est, župane. Naričaet tę prosto 'Harkonene' - bez 'Gospodarju' ili 'Brate mnogouvažaeme', bez čina, ničesogo."
"Se imę dobroe est," župan on vsšęta sę, glas emu netrpěnïa prědavaę. "N česo moĭ uvažaemiĭ Lěto kažet?"
"Kažet: 'Prědloženïe tvoe neprïemljaet sę. Množiceju kraty esm prědatelstva tvoego posrětil, jako mnosïe znajut.'"
"A?" župan on paky opyta.
"Kazuet: 'CHudožstvïe msty kanly ešte ne mala ljudeĭ dostočudim v Carstvïĭ imaet.' Podpisa se: 'Knęs Lěto Atreĭd Arakisskyĭ.'" Piter že načnu směeti sę. "Arakisskyĭ! Eda ne! Se počti tvrdě blagolěpo est!"
"Mlči, Pitere," župan on reče, směcha emu jako někotorem kolcem spręšte. "Eda li kanly kažet? " popyta i. "Msta pokrvnaa, cha? Slovese stara, krasna, dlgo že prědavana polzuet, da razuměem budet, jako sego pritęžno myslit."
"Znamene mirna stvori," vzglagola Piter, "Žest uvaženïa bě isplnen."
"Na mnosě glagolaeši, jako ubo mentatom sušte." župan on reče, mysly: Potrěbno est v skorě s sim se ukončati. I uže polzy svoeę počti izživě. Župan črěs istbu na mentata-ubiĭcu si naziraaše, bljudę sameę zabeležitelnyę črty na lici emu, jaže mnosi v prvě na neĭ rassmotraachu: oči, prozorě brunatna v brunatě, oči bez ničesogo bělago vnutrě.
Oуchylenïe na lici Piteru vzrazi sę, podražajušte někotoru masku, jaže na oču sïju jako vzložena byst. "N, župane! Msta nikogda krasněĭše ne byst. Sde prědloženïa vsěch chytrěĭša nabljudaem: da Lěto Kaladan Duny radi izměnit - a bez izbora sušte, ibo samyĭ car eže poveljaet. Koliko šutlivo ot tebe!"
Župan on glasom studenym vzglagola: "Guba ti uběgaet někako, Pitere."
"N az raduju sę, župane, a tebe - revnost posęgaet."
"Pitere!"
"Ach, župane! Eda něst pečalno, jako ty sam nevzmog plana onogo delikatnago smysliti?"
"Edinoju chošteši udavlen byti."
"Se bez smnenïi, o župane, okončatelno! N vsegda est vzmožno milosti stvoriti, ach?"
"Ty semuty ili věrit vzęt, Pitere?"
"Pravda bez stracha župana desit," glagola Piter. Lice emu v karikaturu prěměni pomračenïa preminu. "Ach! N vidiši, župane, jako mentat poznaju, egda na mene sečcu všleši. Počakaeši, doĭdeže ot mene polzu polučaeši. Polzu že ot mene ešte polučavaę, skorěĭšě by ti nizletïe bylo. Se, eže esi na Duně miloĭ naučil sę - nizletïa netvoriti, eda li?"
Župan t prodlžaaše Pitera pozirati
Faĭd-Rautha na prěstolě svoem pomrdnu sę. Glupci tyę! pomysli i. Stryĭ moĭ nemože s mentatom si bez karmoly govoriti. Eda mysljut, jako druga ne imam dělati, otsvěn prïi im slušati?
"Faĭde," župan on reče. "Vchoždęštemu, esm ti skazal, da na slušaeši i učiši sę ot naju. Eda ot naju učiši sę?"
"Da, strye." reče i, starostno glas uslužnym dělaę.
"Někogda čudeju sę Piteru," glagola župan on. "Az stvorjaju bolězn tčïju ašte něst drug vzmožnostïi. N i... věruju, jako i radosti istinnyę vzpriemljaet. Az samyĭ pristrastïa k knęsu Lětu milomu čuvstvuju. Doktor Juech choštet v skorě protiv nemu konati, i se koncem roda Atreĭd budet. Obače Lěto raspoznaet, kto že ruku baliïa prědajuštego vodit... znanïe ono že emu strašnym budet."
"Togda vskuju doktoru onomu nepoveliši, prosto kindžalem, tiše i spěšno, srdce emu probiti?" popyta Piter. "Glagolaši o pristrastïĭ, obače -"
"Knęsu tomu potrěbno est, o mene jako uročište emu prigotovljavšemu znati," župan on reče. "A drugyi rody velikyi takožde. Znanïe ono ę na kratcě k pokoju privodit. Sice bo tvorit se bolěe města zavoĭ radi. Potrěba mi jasna mnět sę, ubo mi ja neračit se."
"Města zavoĭ radi..." Piter že pomrači se. "N oči carju tę uže nabljudajut, župane. S drznovenïem ne malym postupaeši. Edinoju car edin ili dva pošlet legeon Sardjukar svoĭch semo, na Gïedi Prvuju, a se že koncem županstva roda Harkonen budet."
"A tebe by eže v istinu poračilo sę, eda ne, Pitere?" reče župan. "Ty by s radostju velikoju Sardjukar ględal, moĭch gradov plěnjuštich, sïju že krěpost razvaljajuštich? Se by tę v istinu na mnosě vzraduvalo."
"Eda li est županu potrěbno se pytati?" šepnu Piter.
"Dobryĭ by esi bašaar voĭsk sich byl," glagola župan on. "Tebe toliko krv i bolězn zanimajut. Vzmožno est, jako esm tebe tvrdě skoro děl koristi arakiskyę obvěštal."
Piter pęt kračk uklonnych po istbe postupi, spiraę ravno zad Faĭd-Rauthoju. V vzdusě istby napręženïe čuvstvovaaše sę, junoša že ona na Pitera pomračeno vzględnu.
"Da ne si igraeši s mnoju, župane," reče Piter. "Obvěšta mi gospoždu Eschu. Ty esi mi eju obvěštal."
"A počto radi, Pitere?" popyta župan on. "Bolězni radi?"
Piter že na nego poziraaše, ticho ono sice nategaę.
Faĭd-Rautha prěstola svoego sebespiręštego na stranu podvignu, glagolaę: "Strye, eda li mně potrebno est, sde ostajati? Esi mi kazal, jako va-"
"Faĭd-Rautha moĭ milyĭ uže trpělstvïa gubit," župan on reče, v sěn kruglovatici onyę preminušte. "Trpělstvïe, Faĭde." Obvrnu že sę k mentatu svoemu. "A česo s knęsętem tem, Pavlom junym, Pitere moĭ mile?"
"Spona ona ego k tebě prineset, župane," vzmnči Piter.
"Sego něsm pytal," glagola župan on. "Eda pomniši, če ty bě prědpolagal, jako vlchva ona bene-džeseritskaa chotěaše knęsu tomu dšterku roditi. Se prosto pogrěšenïim malym byst, cha?"
"Negrěšaju čęsto, župane," reče Piter, prvěn strach v glasě svoem imušte. "Priznaĭ že: v istinu čęsto negrěšaju. A sam znaeši, bene-džeseritky po obyčaju svoemu čęstěe dšter raždajut. Carica ta daže tčïju ženskych vzdadet."
"Strye," vzglagola Faĭd-Rautha, "esi mi kazal, jako sde o nečem važnem-"
"Poslyši plemennika moego," župan on reče. "Oуstrěmlaet sę, županstva moego obvladati, neuspěę obače niže samago obvladati sebe." Župan on zad krugovaticeju sebe pomrdnu, jako sěnom meždu sěn sy. "Dobrě, Faĭd-Rautha Harkonen, izviknuch tebe s nadeždoju, da mudrosti ne mnosěe naučiši. Eda li mentata naša dobra nabljudaaše? Ty chotěaše iz besedy seę něčesogo naučiti."
"N, strye-"
"Sïĭ Piter jako mentat sělo spěšnyĭ est, eda li nemysliši, Faĭde?"
"Da, obače-"
"Točno: spěšnyĭ, da, obače! Obače sělo na mnosě korenïa vzimaet. JAko někotora kolačeta ę jadet. Nabljudi oči emu: jako u někotora iz rabotnik arakeĭnskych sušta. Spěšn est, da, n takožde čuvstviteln i na legcě jarosti podlagaem. Spěšn, n mogy grěšati vinu."
Piter že vzglagola glasom dlbokym, unilym: "Eda esi mene pozval, da spěšnost moju osuždenïem uchudiši?"
"Da spěšnost tvoju uchuždu? Ty mene lepěe znaeši, Pitere. Tčïju ištu, da plemennik moĭ gran edna mentata poznaet."
"Eda li uže podsstavlenïa moego podgotvjaeši?" poĭšte že Piter.
"Podsstavlenïa? Vskuju, Pitere? Kde mogu druga mentata s chytrostju tvoeju, drznovenïem že naĭti?"
"Ideže esi mene našl, župane?"
"Sice ubo možet byti potrěbno stvoriti," pogudi župan on. "Nejaviši mi sę na poslědno sělo stanovn. A korenïe, ęže potrěbueši...!"
"Eda li raskoši moi sělo dragy sut? Eda li ę poricaeši?"
"Pitere mile, raskoši ti tę k mně privrzajut. Vskuju mi est se potrebno poricati? Tčïju ištu, da tę plemennik moĭ nabljudaet."
"Se budet potom prědstavlenïe moe," reče Piter. "Da sę vzigraju? Da prědstavlju spešnostïi svoę različněĭšïę gospodinu zabeležimu Faĭd-Rau-"
"Da, tako est," reče župan on. "Ty na prědstavlenïe tvoriši. A nyně, mlči." Vzględnu na Faĭd-Rauthu, ustnu emu vnimavaę plnu i prědstavnu, iže znakom genetičnym Harkonenom est, nyně ot obvěselenïa po malu osklablenu. "Se est mentat, Faĭde. Oуčit sę i uslovjaet sę, da děla oprědělena isvršaet. Da ne ti obače ottečet istina ta, jako se v telese čelověčescěm složeno est. Sice že nedug težkyĭ est. Daže něgda mislju, eda li prědteči s vitly myslęšty prava ne iměachu."
"Sravnęšte ę s mnoju, jaže igračky prosty běachu," pomrači sę Piter. "Ty sam že, župane, by esi vitly ony prěboril."
"Vzmožno est," reče župan on. "N, da..." Izduchnu dlbocě, otrygaę. "Nyně, Pitere, načrtni plemenniku moemu čęsti izrazimy rata našego s rodom Atreĭd. Pospěši nama jako edin mentat, molju tę."
"Župane, esm tę opomenil, da nevzdavaeši znanïa sego někomu toliko mladu. Nabljudaech, jako-"
"Az choštu se rešiti," vzglagola župan on. "Naręždam tę, mentate. Prědstavi ednu ot spěšnostïi svoĭch različněĭšich."
"Da budet volja tvoja," reče Piter. Sravni sę, dostoĭnstva vzraždaę, jako by se paky někotora maska byla, n nyně telese mu vse pokryęšta. "Poslě několika dnïi zakonnych, vs dvor knęsu Lětu v svězdolět Gildy kosmičeskyę dělma Arakisa nastupit. Gilda že ę v Arakeĭně gradě izložit, a ne v Karthasě, gradě našěm. Mentat knęsu tomu, THufir CHavat, choštet smatrati Arakeĭn po pravdě jako lepěe obranim."
"Slušaĭ sumnivě, Faĭde," glagola župan on. "Nabljudaĭ světy v světěch v světěch."
Oуklonjaę glavu v suglasě, Faĭd-Rautha pomysli: Se mi bolěe račit sę. Konečno, čudovište staroe mę v taĭny svoę vpuskaet, jako chotěaše v istinu mene naslědnikom svoĭm sdělati.
"Est i drugych vzmožnostïi," glagola Piter. "Prědpolagaju, jako rod Atreĭd na Arakis poĭdet. Obače vzmožnost, jako knęs Lěto Gildu nael est, da ego v mesto bezopastnoe prěneset, vn Svstemy. V položenïĭ podobně, i drugy rody bezzakonny stanaachu, atomnych oružïi i štit vzęvše rodovych, utěkavše že vn Carstvïa."
"Knęs t tvrdě grdliv, da by tako stvoril," reče župan on.
"Se est vzmožnost," reče Piter. "V koncě obače, poslědstvïe nas radi nelišit sę."
"A, lišit sę sělo!" vzgrochoti župan on. "Ištu, da t mrtv est, pokolenïe že emu da skončit sę."
"Se est sělo prědpolagaemo," reče Piter. "Egda edin rod choštet v bezzakonïe prěĭti, prigotovaet sę konanïem izvěstnym. Mněaše mi sę, jako knęs t ničeso netvorit podobno."
"Togda," vzduchnu župan on. "CHaĭdě."
"V Arakeĭně," glagola Piter, "knęs t vselit sę s rodom svoĭm v polatě, jaže domov vladyky i gospoždi Fanringov běaše."
"Posla prěkupcom," zasměe sę župan on.
"Posla že komu?" popyta Faĭd-Rautha.
"Otc tvoĭ šutit," glagola Piter. "Naričaet vladyku Fanringa poslom prěkupcom, zanimanïi načrtaę carscěch v dělach prěkupničestva na Arakisě."
Faĭd-Rautha poględa nedorazumęšta k stryju svoemu obvrnu. "Počto radi?"
"Nebudi skotn, Faĭde," župan on vzglagola. "Doĭdeže Gilda izvn vlasti carscěĭ stoĭt, kako se možet inače byti? Kako by zvědy i ubïĭci naręždali sę?"
Oуstny Faĭd-Rauthě stvorista ticha "Ach-cha-a-a."
"Prigotvichom někotorych uskok v polatě onoĭ," reče Piter. "Stvorit sę opyt, života naslědniku Atreĭd vzęti - opyt, iže možet uspěti."
"Pitere," vzgrochoti župan on, "ty prědpoloži, če-"
"Prědpolagaju, če neštastïa slučajut sę," glagola Piter. "Opytu že onomu dostoĭt javiti sę pravym."
"Ach, n junoša on telese toliko mlada i sladka imat," glagola župan on. "Da, i možet daže opastněĭšim otca svoego stanuti... s těm, jako vlchva ta mati ego naučila est. Ženište ono proklęto! N, dobrě, molju tę da prodlžiši, Pitere."
"CHavat vzvěšti, če esmy emu čeloveka naša vsadili," glagola Piter. "Doktor Juech po estestvïju podozrim budet, v istinu konatel naš sy. N issledvaęštemu CHavatu pokažet sę, jako balïĭ naš na školě Sukovoĭ svršil est, uręždanïa carskago polučav - javě bezopastn daže dělma samago carïa sy. Oуręždanïe carskoe uvaženïe poddržaet veličěĭšee. Prědpolagaet sę, če ureždanïa vsech višněĭša ne sut bez ubitïa izrušimi. Obače, jako edinoju někto nabljuda, paku istinnuju imušte možeši daže planitoju dvignuti. My že esmy paku našli, jaže balïem onym podvignu."
"Kako?" popyta Faĭd-Rautha. Mněaše mu sę sělo privlěštaęštim vprošenïe onoe. Vsěkyĭ bo znaaše, jako uręždanïe carskoe nepodvratimo est!
"Inogda," reče župan on. "Prodlži, Pitere."
"Vměsto Juecha," glagola Piter, "lica podozrima vsěch privleštaęštego v obzor CHavatu vzložim. Drznovenïe že lica onogo podozrima choštet vnimanïe CHavatu k toĭ ustrěmljati."
"Toĭ?" popyta Faĭd-Rautha.
"Gospožda Escha samaa," reče župan on.
"Eda něst se blagolěpo?" pyta Piter. "Mysl CHavatu budet vzmožnosteju sïeju toliko isplnena, jako nechoštet bolee spěšno mentatstvuvati. Vzmožno daže est, jako on choštet eju ubiti." Pomrači že sę i. "N nemyslju, jako by on posměel tako stvoriti."
"Neĭšteši da posměet, eda ne?" popyta župan on.
"Nerazvlěštaĭ mę," reče Piter. "Zaętomu že s gospoždoju Eschoju CHavatu, vnimanïe emu kramoly v někotorych graděch oplčenych i drugy děĭstvïa otklonim. Sïe budut nizlagany. Knęs t imat věrovati, če bezopastva polučaet. A egda vrěmę dozrěet, JUechu davši znamenïe, naĭdem s siloju glavnoju...ach..."
"CHaĭdě, rasskaži emu vse," reče župan on.
"CHoštem nachoždati dvama legeonama okrěpleny Sardjukar, v okroech charkonenscěch prěmenenïch."
"Sardjukar!" izduchnu Faĭd-Rautha. Mysl emu ustrěmi sę k sim voĭskam carskam vseustrašavęštim, ubiĭcem bezmilostnym, voĭnam revnivym caru-padišaachu.
"Se vidiši, Faĭde, koliko na tebe vspvaju," reče župan on. "Ni slovese ednago o tom ne imat drugago veličěĭšago roda dostignuti, inače možet Sbor zemskyĭ protiv dvoru carskomu sediniti sę, beznarędïe vzraždaę."
"Vsego važněĭše est," glagola Piter, "ibo rod Harkonen děla smradna cara radi tvorit, i est udobu veliku polučil. Oуdobu že opastnu, n rodu našemu eju s vnimanïem upražnjajuštemu, veličěĭša bogatstva vsěch drusěch rod prineset."
"Ne možeši si prědstaviti, koliko bogatstva vključeno est, Faĭde," reče župan on. "Ni v snoch divočěĭšich. V prvě, upravitelstvïa neotricaema v KChNT-ě."
Faĭd-Rautha pokloni glavu v suglasě. Sice že běaše bogatstva radi. KChNT- ključ k bogatstvu sušte, vs rod boljarskyĭ si iz skrivališt sputstva onogo izlivaaše, eže možaaše, upravitelstvïi polzę. Sïe upravitelstvïa v KChNT-ě prědstavljaachu vlast istinnuju v Carstvě suštu, kupno s glasy Sborě zemscěm postupęštu, sice bo carïa s posobniky emu zatęgotivšu.
"Knęs Lěto," glagola Piter, "možet ottečenïa iskusiti k pakostnikam onym nověĭšim Fremenam, eže na kraě pustiny sut. Ili i možet čeljad svoju v tožde bezopastvo zrěĭmoe poslati. Putïe onoe obače ednym iz dělatelnik Veličěĭstva carskago zagraždeno est - smotritelem světa onogo. Vzmožno est, jako pomniši ego - Kyneĭ."
"Faĭd pomnit ego," reče župan on. "Dovrši se."
"Nepěniši na mnosě prěkrasno, župane," glagola Piter.
"Dovrši se, naręždaju tę!" vzgrochoti župan on.
Piter že rameni pokrči. "Ašte li světy isplnit sę," glagola i, "rod Harkonen uděla čęstčna do ednago lěta zakonna polučit. Stryĭ tvoĭ ustroĭnikom uděla onogo budet, dělatelnika svoego na Arakisě upravljajuštego imušte."
"Bolěe polzy," reče Faĭd-Rautha.
"V istinu," glagola župan on. A myslěaše: Se prosto est pravedno. My esmy Arakis ukrotili... otsvěn němnosěch Fremen, v kraěch pustinnych ukryvajuštich sę... někotorych že prěkupc že krotkych, eže s planitoju svęzany sut počti toliko, kako rabotnici domašnyi.
"Drugyi že rody poznajut, jako župan t est Atreĭd izgladil," glagola Piter. "CHoštęt znati."
"Budut znati," vzduchnu župan on.
"Vsego utěšitelněĭše est," glagola Piter, "jako knęs t choštet takožde znati. I uže znaet. I uže sponu tu čuvstvuet."
"V istinu knęs t znaet," glagola župan on, v glasě znamenca pečali imušte. "Ne možet ničeso stvoriti, otsvěn da znaet... těm se bolěe pečalno est."
Župan on že izzad krugovaticę Arakisa onyę podvignu sę. Ischodiv iz sěn, tvar emu razměr poluči: velicě i nesměrno debel. Někotoryę že kruglosti pod ruchom emu tmnym otkryvaachu, jako vs tuk on sebespiraštim orudïem v męsě emu poddržvan est. Možaaše daže četyrech set litr zakonnych tęžiti, n nosaaše ne bolěe sta.
"Gladen esm," vzgrochoti žуpan on, ustna svoja prědstavna rukoju oprstennoju potrěv, ględę niz na Faĭd-Rauthu očama tуkom obrastenama. "Narędi da jastïa prinesut, mile moĭ. Pojadem prěd spanïem."

04684483014953700244931406545355087849910878639108798782
twoclicks
 twoclicks      24.10.2020 - 14:08:52 , level: 2, UP   NEW
"Čto est v kutïi?"
"Bolězn."

Strach ducha ubivaet